Kaja Mihajlović: Life Could Be A Dream

06 Junij 2012 Vabimo vas na dogodek ”Life could be a dream” Kaje Mihajlović, v sredo, 6. junija ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz. Otvoritveni performans se začne ob 20. uri, ob 20:20 sledi V.I.P. zabava.
dress code: superstar

Galerija Alkatraz se bo za en večer prelevila v prostor glamuroznega umetniškega dogodka presenečenj za VIP goste. Vse to in še več - v režiji absolventke Akademije za likovno umetnost in oblikovanje - Kaje Mihajlović, ki bo poskusila s pomočjo uprizoritve spektakla obiskovalcu ponuditi razmislek o tem kdo pravzaprav umetnik je in kako dandanes svet umetnosti izgleda. Enodnevni dogodek Life Could Be A Dream problematizira umetnika in obravnava podobo sodobnega umetniškega sistema.

Še do nedavnega je bilo na ljubljanski Akademiji prepoznano kot slabo, če si se posvečal razstavljanju svojih del, saj je veljalo, da je delo tista edina pomembna stvar. Seveda so bili posledično akademske slikarke in slikarji postavljeni pred hudo preizkušnjo, ko so zapustili in predrli „varen“ balonček izobraževalne institucije. Da jih tako razočaranje ne bi presenetilo in da bi bolj pripravljeni stopili v svet kot akademski umetniki, bi se morali že pred končanjem študija seznaniti s tem, kako umetniški sistem deluje. O tem govori tudi knjiga Daniela Kehlmanna Jaz in Kaminski, ki prikazuje podobo sodobnega umetniškega sistema, v katerega bo mlad adept kmalu vpet. Glavni junak romana, nekdanji strokovnjak za odnose z javnostmi v veliki korporaciji, se ukvarja z umetniško kritiko. V iskanju poti do medijskega in finančnega uspeha se loti pisanja biografije zadnjega slikarskega mojstra, danes že slepega in bolnega. Ob upoštevanju, da bo knjiga izšla tik po smrti slikarja, kar bo sprožilo dodatno zanimanje in zagotovilo večjo prodajo, avtor pričakuje popularnost. Umetniški svet, ki ga opisuje Kehlmann, priča o tem, da so mreženje, dobri odnosi z vplivnimi ljudmi in spretna samopromocija enako ali celo bolj pomembni kot lastna ustvarjalnost. Psihologija, oglaševanje, komunikologija in ekonomija kulturne produkcije pa na žalost niso področja podrobnega raziskovanja v kurikulu Akademije za likovno umetnost in oblikovanje UL. Med izobraževanjem in resničnostjo umetniškega sistema zato seva globoka vrzel. Kaja Mihajlović je hitro ugotovila, da mora poleg estetskih kategorij umetnost obravnavati kot stičišče ekonomije in politike.

Umetnica s svojim projektom izpostavlja zelo pomembno dejstvo, ki pa ga večinoma spregledamo. Moč umetniških del prepogosto merimo s tem kolikokrat in na kakšen način se avtorica ali avtor pojavljata v medijih, kdo vse od pomembnežev je prišel na otvoritev, kako so bili oblečeni in ali je bila pogostitev “na nivoju”, medtem ko se umetniška dela komaj vidna skrivajo za fotografiranci. Na teh fotografijah se poudarjajo umetnikovi največji atributi, ki so vpetost v mednarodno sceno, sodelovanje z uspešnimi kuratorji in podobno, le redko pa so kot atributi izpostavljena dela umetnikov in umetnic. Slednja pridejo na vrsto zadnja in imajo svoje mesto samo na straneh katalogov, monografij, strokovnih publikacij in knjig umetnika/ce, ki pa se zelo redko dotaknejo širše javnosti. Umetnica poudarja, da je dosledno realizirana strategija oz. brand, dejavnik, ki bistveno pripomore k grajenju izrazite umetniške osebnosti.

Umetniški sistem deluje po pravilih družbe spektakla, ki promovira močne reprezentacije. Guy Debord, avtor pojma, meni da se razvoj sodobnih družb usmerja v iskanje zgolj vizualnih podobe, pomen in vsebina pa ne zbujata večjega zanimanja. V ospredje prihajajo različni instant idoli. Položaja avtoritete ne poseduje tisti, ki spodbuja dialog, ampak ta, ki proizvaja monologe. Debord se je z mnogimi iniciativami poskušal zoperstaviti podobnim spremembam, pozneje pa je priznal, da se proti spektaklu ni mogoče boriti. Razočaran, je leta 1994, storil samomor. Hal Foster je v knjigi Design and Crime, Debordovo definicijo spektakla ”Podoba akumulirana do točke, v kateri postane kapital” zaostril s svojo ”Kapital akumuliran do točke, v kateri postane podoba”. Spektakel zato ne zavrača kritike, raje jo spreminja v še eno podobo sveta hologramskih slik, zato je kritičen pristop, ki ga ponuja umetniško delo Kaje Mihajlović samo skromna raziskava, ki govori o neizogibnosti spektakla v umetnosti. Blišč in sijaj, ki bosta pričakala obiskovalce, sta ogledalo, ki ga obiskovalcem ponuja avtorica. Skozi spretno spremenjene logotipe slovenskih in tujih umetniških institucij umetnica ustvarja hudomušne variacije v skladu z logiko spektakla, ki logotipe preobrača v kapital.

V dogodek Kaje Mihajlović bo vključeno deljenje „časopisa“, ki vsebuje fotografije in neberljiv tekst. To je element, ki kaže na vzpostavljanje lastnega branda in opozarja, da resnega diskurza v tem polju ni, saj iz teksta ne moremo razbrati nič. V medijih kritike praktično ni opaziti, medijske objave služijo predvsem kot reklama in vzpostavljanje branda, ne pa kot konstruktivna kritika ali kakršen koli resen diskurz, v večini primerov gre zgolj za copy-paste reportažo. Beti Žerovc v tekstu, ki je izšel v Likovnih besedah, z naslovom Pogovor v Zagrebu pravi: „Mislim, da je razstava zelo kompleksen produkt in da njene medijske plati ne moremo gledati ločeno. Po mojem mnenju je takšno dejanje napačno. Mislim, da je razstave potrebno gledati kot celote, pri čemer obstaja celo možnost, da je medijska plat močnejša od te fizične, v galeriji, kjer stojijo vaša dela. Razstavo in dela v galeriji si ogleda bolj malo ljudi, medtem ko jih mnogo več zajame ta medijski impulz.“ Če podobni reklami prištejemo še element vidnosti, je produkt obojega ravno v blagovni znamki umetnika, zvezdništvu nekaterih. Kot je Warhol že pred časom povedal: Don't pay any attention to what they write about you. Just measure it in inches.

Kaja Mihajlović nam za konec zastavlja vprašanje v duhu Gerarda Wajcmana: „Kaj nam prikriva vsa navidezna uspešnost? V pozabo česa nas sili oziroma obrača našo pozornost?“ Predvsem pa:“ Kdo sem kot umetnik/ica oziroma Kaj me določa kot takega/tako? So umetniška dela le naš logotip in je vsaka nadajlna razstava le še ena franšiza?“

Dogodek sta podprla tudi:  Zlatarna Celje d.d. in Radgonske gorice d.d.

Fotografije dogodka: Jana Kena Zarja Mihajlović, Melita Košak Mihajlović in Luka Omahen