Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
30 Marec 2012 > 19 April 2012 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Tomaža Furlana Wear XIII v petek, 30. marca, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz.
Galerija Alkatraz tokrat predstavlja pravkar dokončano umetniško delo Wear XIII domačega metelkovskega umetnika Tomaža Furlana. Wear XIII je del kontinuiranega cikla Wear, ki nastaja že od leta 2005. Rimska številka trinajst pove, da je delo trinajsto po vrsti. Cikel Wear se nadaljuje od dela do dela v pretežno enotni formi, na različna obdobja pa se nadgradi z novim prispevkom.
Cikel Wear sestavljajo naprave, videoinstalacije in videoperformansi, v katerih glavno vlogo igra Tomaž Furlan. V njegovih videih so naprave Wear uporabljene kot scenske kulise v obliki “oblačil” za preprosto funkcijo opravljanja nečesa. Od tod ime Wear, ki nakazuje, da so njegove skulpture nekaj, kar si lahko nadenemo, obenem pa lahko še funkcionalni predmeti, narejeni za določeno produkcijsko ali ritualno dejanje. Skulpture na prvi pogled izgledajo kot mučilne naprave za na novo izumljeno vrsto grozljivega fitnesa. V uporabi pa postajajo podaljšani udi telesa, ujetega v izvajanje prisilnih procesov. Če se navežemo na fenomenologijo Merleau-Pontyja po kateri je telo naš splošni medij za posedovanje sveta, saj pozicioniranje predmetov sveta poteka prek telesne aktivnosti, prostor pa zato ni objektiven oz. ločen od telesnih aktivnosti, temveč je del telesne strukture - se lahko tudi vprašamo kakšen je pravzaprav svet za Furlana oz. kateregakoli uporabnika teh oblačil in ali nam želi avtor povedati, da je svet v katerem smo se znašli grozljivo območje nesvobode, kjer so vsa naša dejanja prisilna, ne vodijo pa nikamor drugam kot v vedno hujšo utrujenost in samotrpinčenje.
Prav tako napravice Wear karikirajo in postavljajo pod vprašaj smisel sodobnega življenja v nomadskem kokpitu, o katerem govori že dr. Janez Strehovec. Problemski sklop duh – vmesnik – telo danes postaja osrednji v novomedijski umetnosti in njenih teorijah, ki se ukvarjajo tudi s tehnomodeliranim zaznavanjem, pri katerem se podatki, pridobljeni z naravnim zaznavanjem, prepletajo s podatki, posredovanimi iz tehničnih naprav. Prihaja celo do njihovega mešanja, hibridizacije in amalgamiranj, vmesniška podatkovna resničnost se kot bistvena vključuje v posameznikovo aktualno izkustvo. Dandanes v središče zanimanja teorije, umetnosti, novih tehnologij, politike, popularne kulture in medijev stopa sodobni posamezni/k-ca - s tehniškimi vmesniki in napravami opremljeno telesno bitje - ki v realnem času opravljajo zanj-jo vrsto pomembnih funkcij, ki jih omogoča vključenost v internetno omrežje.
Interaktivni predmeti, naprave oz. vmesniki Tomaža Furlana niso interaktivni na sodoben način. Ne vsebujejo računalniškega softvera, flash animacij in niso high-tech aparati z bleščečo površino ter utripajočimi lučkami, kot je naprimer mobitel ali igralna konzola; človeku ne nudijo sposobnosti, da se v svetu orientira s pomočjo pametnih tehnologij, da zaznava z njihovo pomočjo in da na podlagi pridobljenih podatkov tudi deluje. Glavna tendenca pri ustvarjanju del Wear je enostavnost in evidentnost. Interpretacija vsebine je, pravi avtor, v celoti prepuščena gledalcu. In čeprav vsebino podaja na očitno humoren način, ne moremo mimo napornih, grozljivih podtonov njegovih del, ki spodbujajo kritično refleksijo o sodobni zahodni družbi in njeni zaljubljenosti ter zasičenosti z najmodernejšo tehnologijo. Tehnologijo, ki je poleg svoje priročnosti olajšala in približala marsikaj, obenem pa nas je zasužnjila.
Avtorjev namen je ustvariti in uporabljati ta nesmiselna oblačila kot poskus
eksperimentiranja s preprosto potrebo po ustvarjanju osebne dejavnosti brez kakršnih koli pragmatičnih razlogov. To je dejavnost, ki smo se je ob neprestani uporabi mobilne tehnologije vmesnikov čisto odvadili. “Projekt Wear je poskus borbe proti banalnosti z neumnostjo. Seveda je neuspešen, obenem pa tudi absolutno potreben, da ostanemo kar se da človeški,” pravi avtor.
Tokrat bo obiskovalcem razstave na voljo tudi stroj sam. Njegova uporaba je preprosta, vseeno pa bodo navodila za uporabo projicirana tudi na steno galerije. Najnovejše Furlanovo delo, ki potrebuje le obiskoval-kin/čev gib telesa, se poigrava z logiko “brce”, kot edinim načinom za udobno premikanje po prostoru. Skozi svojo uporabo Wear poleg tega, da afirmira aktivnosti brez kakršnekoli praktičnosti in koristnosti, ki služijo le brezciljni sprostitvi in zabavi - ponovno dokazuje, da je dandanes vseeno potrebno še kar nekaj fizične energije, da se kam pride.
Ana Grobler
Besedna zveza je skovanka dr. Janeza Strehovca iz: Besedilo in novi mediji: od tiskanih besedil k digitalni besedilnosti in digitalnim literaturam (2007). Strehovčeva teza je, da je današnji posamezni-ca/k postavljen-a v nomadski kokpit; torej da je obdan-a z napravami, ki jo/ga oskrbujejo s podatki različnih izvorov; v njegovo resnilnost vstopajo zvoki, statične in gibljive podobe (na igralnih konzolah, dlančnikih, mobilnih telefonih, MP3 in MP4-predvajalnikih) ter podatki, ki ga zadenejo taktilno (podobe na majhnih LCD-zaslonih, ki se jih dotika), posamezni-ca/k pa z uporabo krmili med njimi in okolico.
Povzeto iz: Janez Strehovec, Koreografije nomadskega posameznika: Mobilno komuniciranje in taktilna kultura, v Tanja Oblak Črnič, Breda Luthar: Mobilni telefon in transformacija vsakdana, na: http://internetnipraktikum.si/dokumenti/knjige/mobilni_telefon_transformacija.pdf, ogledano marec 2012
Fotografije z otvoritve: Sunčan P. Stone
