Removed Together / skupinska razstava na relaciji Ljubljana – Split

27 Marec 2012 > 11 April 2012 Vljudno vabljeni na otvoritev prve faze razstave Removed together kuratorja Mihe Colnerja z avtorji in avtoricami: Majo Smrekar, Tomažem Furlanom, Nevenom Kordo, Petrom Rauchom, Robertino Šebjanič & Luko Frelihom. Razstava je nastala v sodelovanju z Multimedijskim kulturnim centrom v Splitu in Združenjem Kazimir, otvoritev pa se prične 27. marca ob 19. uri, v MKC Split, na ulici Kralja Tomislava 15 v Splitu.

Pričujoča razstava predstavlja kurirano izmenjavo medijskih umetnikov, ki živijo in delujejo v Ljubljani in Splitu. Razstava se odvija v dveh fazah: najprej se zgodi razstava desetih umetnikov iz Ljubljane in Splita v prostorih Multimedijskega kulturnega centra v Splitu, nato pa še razstava petih umetnikov iz Splita v ljubljanski Galeriji Alkatraz, kjer bodo razstavljali Gido Bačević, Dan Oki, Toni Meštrović, Sandra Sterle, Ante Verzotti, kurator razstave pa bo Brian Willems.

Kuratorja, ki prihajata iz omenjenih lokalnih sredin, sta programatsko izbrala po pet umetnikov iz obeh mest ter jih postavila v specifični tematski kontekst, ki je tesno povezan prav z lokalnim okolišem, v katerem ti umetniki živijo in delujejo.

Namesto stroge konceptualne oziroma tematske konsistentnosti nabor ljubljanskih umetnikov na razstavi z naslovom Taktike samo-organizacije izpostavlja ravno heterogenost njihovih praks. Vsem avtorjem je skupno predvsem ubiranje specifičnih produkcijskih taktik v procesu ustvarjanja kot sredstva za konstruktivni intimni upor proti enoumnim načelom dominantnih ideoloških in ekonomskih diskurzov. Na ljubljanskem prizorišču medijske umetnosti, najsigre za fotografijo, video ali različne oblike večmedijskih praks, je večina del ustvarjenih dokaj nizkoproračunsko. Prav to dejstvo pa pravzaprav predstavlja imanentno lokalno značilnost.

Poglavitna tematika splitskega dela razstave, naslovljena Naelektrenost epskega, sledi konceptu »dialoškega« v nasprotju z »epskim«. Po Mikhailu Bakhtinu je pojem epskega povezan z »absolutno preteklostjo«, kar pomeni čas, ki je »absolutno ograjen od vsakršnega kasnejšega časa«, in s tem tudi del tega, kar bi lahko bil poimenovali tradicionalni čas. V nasprotju s tem jemlje »dialoškost« za predmet proučevanja sodobno stvarnost. Kot rezltat tega dialoško delo vključuje mešanico različnih delovnih področij; kadarkoli je namreč uporabljen sodobni jezik, se bo le-ta neizogibno ukvarjal tudi s tradicionalnimi formami. Na sledi te analogije so umetniki, vključeni v pričujočo razstavo, aktivno udeleženi pri razvijanju prostora dialoške multiplikacije glasov, ki bivajo znotraj epskega kulturnega okolja, prežetega z bogato in dominantno dediščino.

http://www.udrugakazimir.org/

www.mkcsplit.hr/

.............................................................................................................

TAKTIKE SAMO-ORGANIZACIJE



Tomaž Furlan / Neven Korda / Peter Rauch / Maja Smrekar / Robertina Šebjanič & Luka Frelih



Prvo dejanje razstave 'Removed Together' postavlja na ogled produkcijo splitskih in ljubljanskih umetnikov. Njen »ljubljanski« del nosi naslov 'Taktike samo-organizacije' in predstavlja nabor trenutno izjemno aktivnih umetnikov, ki delujejo znotraj širokega polja t.i. medijske umetnosti. Sam izbor ne ponuja neke konceptualne oziroma tematske konsistentnosti, pač pa izpostavlja ravno heterogenost njihovih praks. Izhodišča umetniškega dela namreč vselej izvirajo iz različnih osebnih izkušenj, družbenih nazorov in estetskih preferenc. Vsem avtorjem je skupno predvsem ubiranje specifičnih taktik samoorganiziranja v procesu ustvarjanja kot sredstva za konstruktivni upor proti enoumnim načelom dominantnih ideoloških in ekonomskih diskurzov. Samoorganizacija se je tako izkazala kot izjemno pomembna taktika v samem procesu umetniške produkcije in kasnejše prezentacije. Na takšnih izhodiščih je nastala tudi pričujoča razstava. Poleg tega, da omogočajo delovanje posameznikov v kompleksnem polju medijskih umetnosti, nekonvencionalni načini dela močno vplivajo tudi na samo avtorsko izraznost. Princip neinstitucionalnega delovanja oziroma ustvarjanja lastnih formalnih ali neformalnih institucij je (p)ostal temeljni in nemalokrat tudi edini mogoči model umetniškega delovanja, zlasti v prostorih – kot je Slovenija - brez javnih služb za tovrstne oblike umetniške produkcije. Tudi dandanes del protagonistov ljubljanske scene ohranja svojo kontinuiteto neodvisnega delovanja in razvoja v okvirih lastnih produkcijskih zmožnosti, kar ima za posledico znatno mero improvizacije in pogosto kolektivnega ustvarjalnega procesa. Zaradi pomanjkanja ustrezne infrastrukture in dokaj skromnega financiranja so tovrstne taktike samoiniciativnosti in ogromne osebne vpletenosti neizogibne. Na ljubljanskem prizorišču medijske umetnosti, najsigre za fotografijo, video ali različne oblike večmedijskih praks, je večina del ustvarjenih nizkoproračunsko. To je pravzaprav imanentna lokalna specifika. Predstavljeni umetniki so medsebojno tesneje povezani zlasti po načinu delovanja, produkcije in distribucije, kot na ravni primerjalne analize formalnih in konceptualnih avtorskih pristopov.

Z namenom boljšega razumevanja koncepta samoorganizacije je nujno podati tudi obširnejši kontekst razvoja neodvisne kulture v Ljubljani ter njen neprestani boj za dosego samozadostnosti in vzpostavitev avtomomnih prostorov. Zgodnje plaforme alternatvine in neodvisne produkcije v Ljubljani segajo v pozna 70. in zgodnja 80. leta; to so pojav eksperimentalne gledališke skupine FV 112/15, ki se je hitro razširila na različna področja umetniške produkcije, ustanovitev ŠKUC-a (Študentski kulturni center) in delovanje neodvisnega Radia Študent. V toku 80. let sta bila ustanovljena KUD France Prešeren in Klub K4. Vsi našteti so v svojem času predstavljali hrbtenico neodvisne kulturne produkcije. Organizacije in posamezniki so prevzeli modele povsem neodvisnega delovanja pod specifičnimi pogoji: skoraj popolna ustvarjalna svoboda, a omejeno financiranje. Po idoloških, političnih, družbenih in ekonomskih spremembah v začetku 90. let je glavni razredni sovražnik neodvisne kulture postal kapital, kljub temu pa je prav v tem času dozorela ideja po zasedbi stalnega prostora za neodvisno kulturo, ki se je dokončno utelesila v zasedbi nekdanjega vojaškega objekta na Metelkovi ulici. Danes ta alternativna cona predstavlja neformalno stičišče neodvisne kulture v Ljubljani, četudi se tudi v sami notranji strukturi boj za ohranitev popolne integritete nadaljuje. Leta 2006 je bila iz strani umetnikov in aktvistov izvedena začasna zasedba nekdanje tovarne koles Rog, ki kljub izredno neugodnim pogojem že nekaj let služi predvsem kot prostor umetniške produkcije. Naslonjeni na splošni duh in okoliščine mesta Ljubljane so nekateri (vizualni) umetniki razvili specifične načine produkcije in prezentacije, pri čemer se sam proces odraža tudi v njihovih končnih rezultatih – umetniških delih.

Dva izmed izbranih umetnikov delujeta neposredno v sklopu avtonomne cone Metelkova (Tomaž Furlan, Neven Korda), kjer sta si uredila svoje delovne ateljeje, medtem ko so tudi ostali trije na dokaj podoben način podvrženi mehanizmom neodvisne produkcije v okvirih »naredi sam« organizacijskih kontekstov (Peter Rauch, Maja Smrekar, Robertina Šebjanič & Luka Frelih).

Želja po neodvisnemu ustvarjanju pa ne izhaja izključno iz potrebe, ampak je to tudi ideološka izjava. Izbrani avtorji na svojstvene načine reflektirajo odnos do lastnega okolja ter komentirajo širšo družbeno stvarnost iz lastne mikro-perspektive. Kot aktivni državljani preizprašujejo različne splošno sprejete konvencije in samoumevnosti sodobnega sveta in tudi v njihovih delih se prepletajo individualne izraznosti ter konteksti širših družbenih, ekonomskih in političnih vprašanj. Osredotočajo na obdelovanje na videz majhnih, obrobnih in nepomembnih družbenih danosti ali pa konstruirajo utopične (ali distopične) vizije nove družbe. Ta izrazito intimna prespektiva povzema univerzalna vprašanja človeške eksistence ter spodbuja vzpostavljanje paralelnih sistemov; to je vpliv naprednih sodobnih tehnologij na družbo, njihove nekonvencionalne rabe, odnos med intimnimi in kolektivnimi spomini ter alternativne možnosti delovanja v danih okoliščinah. Čeprav so v središču zanimanja določeni družbeni fenomeni, ki neizogibno krojijo reprezentacijo dane stvarnosti, so osnovni pristopi podvrženi raziskovanju medija, njegovih vizualnih in čutnih učinkov, formalne izpeljave in raziskovanja izraznih možnosti, medtem ko je vsebina – četudi zgolj nakazana – prepuščena v obravnavo in premišljevanje aktivnemu gledalcu. Interpretacija je tako v veliki meri odvisna od posameznikovih izkušenj, nazorov in vizij. Sporočilni element tako ni nikdar neposredno in eksplicitno izražen, ampak ostaja zavit pod plastmi vizualnih metafor. Zaradi tega je posameznik ob srečanju z deli izbranih umetnikov nemalokrat mentalno izzvan, saj poleg vizualne senzacije zahtevajo tudi globlje premišljevanje.

Kot eden od ustanovnih članov neformalne produkcijske skupine FV 112/15 je Neven Korda (1956) od leta 1983 tesno vpet v dogajanje na področju video umetnosti, v času, ko je medij zaradi popularizacije tehnologije postal dostopnejši in se je pojavil tudi izven institucij kot je televizija. V njegovem primeru je bil video zgolj osnova za gradnjo kompleksnejših vizualizacijskih ambientov ali video instalacij, kar je svojstvena vez s poljem novomedijske umetnosti kot naslednico (tudi) video umetnosti. Njegova praksa je razširjena tudi čez polja teatra in posredno tudi glasbe. V prvi vrsti se posveča raziskovanju možnosti kreativnih rab video jezika, pri čemer se poslužuje manipuliranja zvoka in slike v realnem času, konstruiranju analognih prostorskih video instalacij in performativnih akcij. V iskanju lepega pa se na vsebinski ravni vselej skriva močna kritično angažirana nota, ki se posveča vprašanjem neodvisne umetnosti na način neposrednega komentarja ali vzpostavljanja paralenih sistemov. V svojih video instalacijah se pogosto podaja v raziskovanje karakteristik video jezika na zelo bazični ravni z namenom demistifikacije tehnologije in novomedijskih praks. Video 'Ves moj svet' in performans 'Kako sam postao videast' sta ustvarjena v značilni »naredi sam« maniri, povsem analogno, kjer so preprostimi sredstvi doseženi radikalni rezultati – ultimativna lepota abstrahirane gibljive slike.

Osrednje interesno področje Maje Smrekar (1978), aktivne v različnih poljih likovne umetnosti, se giblje med raziskavo in kreativno rabo novih tehnologij, ki ji služijo kot indikator stanja duha sodobne družbe, utopičnim vizijam prihodnosti in posvečanjem lastni osebni zgodovini. S kombiniranjem različnih medijskih sredstev dosega vizualno razkošne rezultate, najsi bodo to repetitivna in na najdenih podobah temelječa video dela, interaktivne prostorske instalacije ali umetniška raziskava, se odziva na položaj in vlogo množičnih medijev (televizije ali svetovnega spleta). V videih kot 'The Machinism' spaja različne oblike nizkoresolucijskih spletnih filmskih materialov nato pa s sestavljanjem izsekov ustvarja monumentalno repetitivno rutino s povsem novimi konteksti. Drugi del predstavitve predstavlja del lanskoletne prostorske postavitve razstave 'Hypnagogia 00', ki je združevala fotografije, videe, prostorske elemente in žive zajce. Avtorica je obiskala prostore, ki so zaznamovali njeno otroštvo in mladost, prostor kateremu, četudi jo nanj vežejo močni spomini, ne pripada več. Idealizirani svet naivnega otroštva se ob poudarjenem občutku nelagodja in potujenosti preliva v ikonografijo množičnih medijev kot ključnega elementa v obdobju odraščanja.

Čeprav se konceptualno napaja na najrazličnejših poljih kulturne produkcije, filma, glasbe, likovne umetnosti in stvarnega življenja, je avtorska praksa Petra Raucha (1978) povezana predvsem z medijem fotografije. Posledica izvorne arhitekturne izobrazbe je predvsem navezanost na dojemanje prostora, odnosi v umetelno ustvarjenih okoljih in umeščenost človeka v to okolje. Na način preizpraševanja samoumevnosti določenih struktur in odnosov v vsakdanjem življenju se izraža z vizualnimi metaforami, situacijami, ustvarjenimi zgolj za fotografijo, ki so osredotočene na vmesne prostore in nenavadne pasaže monumentalnih različnih arhitektur. Iz tovrstne perspektive je moč brati posamezne podobe ciklusa '17 objektov', ki upodabljajo asociativne namišljene situacije kot katalizatorje vprašanja o naravi videnega in pomenu vizualnih kodov. Z izborom heterogenih motivov pripoveduje nelinearno zgodbo o posmaezniku in njegovi vseprisotnosti v lastnem (naravnem) okolju.

Skozi neprestano povezovanje različnih umetniških medijev Tomaž Furlan (1978) iskrivo reagira na družbene procese v svoji neposredni okolici, pri čemer se zateka na področja skulpture, videa in  performansa. Od leta 2006 kontinuirano ustvarja ciklus težko kategornih, kiparskih video-performansov 'Wear', ki so opredeljeni kot nekakšne humorne, a kritične refleksije na uniformnost trenutnega duha časa. Skulpture postanejo podaljšane funkcije telesa v njegovem prisiljenem procesu. Video dela seriala so ustvarjena v preprosti dokumentarni maniri, kjer je umetnik prisoten v vseh segmentih ustvarjalnega procesa; tako najprej zgradi neuporaben stroj, odigra preformativno vlogo in vse to zabeleži v statičnem videu. Kontinuirani projekt tako predstavlja unikatno osebno izpoved, saj umetnik z neposrednimi absurdnimi gestami subtilno komentira trenutno družbeno stanje duha: univerzalni fenomen alienacije, masovne produkcije in potrošnje ter neizbežnost podleganja vzpostavljenemu družbenemu ustroju.

V polju izrazito medmedijskih praks delujeta tudi Robertina Šebjanič (1975) in Luka Frelih (1975), ki poleg nekaterih skupnih projektov delujeta predvsem samostojno. Šebjanič deluje v polju prostorskih (video) instalacij in računalniško generairanih del. Običajno se v iskanju meja med racionalnim in iracionalnim, stvarnim in nestvarnim, posveča virtualnim konstrukcijam imaginarnega sveta, ki se poigravajo z gledalčevo senzorično percepcijo. Frelih prvenstveno deluje v polju računalniške umetnosti in virtualnega mreženja. V svojih projektih, ki običajno nastajajo v tandemih, z veliko angažiranostjo zagovarja odprto kodne sisteme in prost pretok informacij. Skupno delo 'Pufinacija' predstavlja svet med seboj povezanih mikroorganizmov, ki živijo v odprtem umetelnem ekosistemu. Na senzor odzivni svetlobni objekti delujejo na način občutljive senzorične mreže. Gledalec je skozi aktivno senzorsko interakcijo podvržen umetno ustvarjeni »biosferi«, zato je 'Pufinacija' nepopolna brez neposrednega stika in interakcije. Tu niso mogoče vodilne vloge, ampak zgolj sobivanje.

Miha Colner