Neja Tomšič in Špela Škulj / Brez besed (iz serije Hiše)

16 Junij 2010 > 02 Julij 2010 Otvoritev razstave bo v sredo, 16.6.2010 ob 21:00h v galeriji Alkatraz.
Razstava bo odprta do 2.7.2010.

Razmišljal je, v čem se osamljenost njegovega fotelja razlikuje od osamljenosti, ki te sili, da preživiš noč polno tujcev. Enako ničeva je bila, druga morda z malo več truda do okolice. V prvi, ki jo je sprejel, je bil popolnoma sam. Osamljenosti ni priznaval sebi, niti je ni očital drugim. Njej je zameril le to, da o tem ni nikoli razmišljala.

Drugi del serije Hiše z naslovom Brez besed govori o zamolčani zgodbi. Pripoved o tragičnem odnosu med materjo in sinom se nam razkriva fragmentirano z odpiranjem arheoloških škatel, v katerih najdemo predmete iz hiše in delce zgodbe v naključnem zaporedju. Vendar je kot nasprotje našega odkrivanja pred nami ves čas molk tistih, ki morda zgodbo vedo. Z njihovo izpostavitvijo postanemo tisti opazovani, ki prestopajo prag hiše in stopajo v njen osebni prostor. Brez besed tako govori o tisti mikrozgodovini, ki je pustila pečat na življenjih ljudi neke vasi in se enakovredno z njimi vzpostavlja v mrežo življenjskih zgodb in spominov, ki izginevajo.

Serija Hiše je serija odprtih raziskovanj zapuščenih hiš. Njihove zgodbe razkrivajo rane na osebni ravni, ravni družine, skupnosti in družbe. V tem smislu hiše v seriji lahko razumemo kot ruševine nekih želja. Serija Hiše temelji na spominih in dejstvih, ki so morda resnični in likih, ki so morda fiktivni. Preplet posnetkov, koščkov pogovorov, predmetov in zgodb, gradi podobo resničnosti, ki v ospredje vselej postavlja zgodbo posameznika.

Hiša na vrhu hriba

Neja Tomšič

Katerikoli drugi večer bi ob tej uri sedel pred televizorjem. Njegova bela spodnja majica pred par urami še prepotena, zdaj prepojena z vonjem kavča, med cigaretnimi ogorki na levem naslonjalu in kozarcem na desnem. Gledal je filme. Zaspal je s prekrižanimi rokami na trebuhu kot pri molitvi. Minilo je dvajset let in takrat še ni bilo pornografskih filmov. Takrat je večer za večerom sedel na kavču in uho je bilo napeto kot struna, vse misli so zaobjemale različne načine, kje in kdaj bo prišla domov. Pijana sedi v lokalu z vsemi tistimi, o katerih sicer govori, da so neumni. V rožasti halji za gospodinje sedi na jasi hriba s poročenim sosedom z roko v njegovem mednožju. V avtu se vozi na naslednjo postajo tega večera, v še eno klet, mogoče h komu domov na teraso, prižiga si cigareto in se pogovarja s prijateljico o družinah, ki razpadajo.

Vse tisto, česar nikoli ni doživel in po čemer je hrepenel. A tudi če se je znašel kdaj v tej situaciji, je ni prepoznal. Ljudje okoli njega niso bili takšni, kot tisti, ki so se pojavljali v njegovih fantazijah. Niso bili polni naklonjenosti. Vse je bolj in bolj zvenelo po tistem trenutku, ko se bodo naslednji dan zbudili in spoznali, da je bila naklonjenost le del situacije. Da so zgolj osamljeni. Da ni ničesar drugega kot samo to razlog, da bi se srečali spet.

Razmišljal je, v čem se osamljenost njegovega fotelja razlikuje od osamljenosti, ki te sili, da preživiš noč polno tujcev. Enako ničeva je bila, prva morda z malo več truda do okolice. V drugi, ki jo je sprejel, je bil popolnoma sam. Osamljenosti ni priznaval sebi, niti je ni očital drugim. Njej jo je zameril toliko bolj, ker o tem ni nikoli razmišljala.

Ta večer je sedel na vrtu za hišo in morda je deževalo iz popolnoma jasnega neba. Ničesar več ni pričakoval. V rokah na trebuhu je držal zajemalko. Ko bo prišla domov, si je mislil, bo že daleč na poti. To je njegov zadnji večer. Na neki točki, ko bo že tako dolgo gledal v zvezde in jo čakal, da ne bo več razlike, bo vstal in odšel. Niti vedel ne bo, da odhaja. Nikogar ne bo zapustil in ko se bodo vrnila vprašanja, bo že predaleč stran.

Pozabiti mora na vse prepire in ta noč, enaka kot večina noči pred njo, ko je sedel na vrtu ali pred televizijo, bo tista, ki bo spremenila vse.

Sprijazniti se je moral, da je alkohol tekel po njegovem telesu že preden se je rodil, tako so povedali sosedi, in da ga je od rojstva naprej dobival redno, vsak dan. Včasih, ko je šel čez vas, ga je katera od sosed poklicala k sebi, mu napravila sendvič in ga podrobno spraševala o razmerah v hiši. Je kdo prespal? Kdo je bil moški, ki je včeraj postopal pred hišo? Povedal jim je vse, bil je lačen in rad je sedel v katerem od teh urejenih domov, v katerih se vsak dan miza pogrne s prtom in se ob njej poje kosilo. Njegov dom je bil reven in zanemarjen in v njem nikoli ni bil zaželjen. Vse, kar je imel, je bil ta vrt. Tu je stran od oči sosedov lahko sedel in premišljeval, kaj bo naredil in vedno pogosteje, kako bo odšel.

Takrat je zaslišal stopinje za hišo. Počasi, komaj komaj, je šla čez dvorišče, zaropotalo je, ko je vstopila skozi vrata in ni prižgala luči. Sedla je za mizo, slišal je, kako je odmaknila stol in kako je njeno drobno telo padlo na sedež. Zdaj sta oba sedela v temi, on z dušo vso med zvezdami, ona pripeta z dlanmi na mizo pred sabo, z mislimi razdrobljenimi, medlimi in neimenovanimi. Na zidu med njima so rasla tiha vprašanja. Udarila je z dlanjo po mizi. Njemu so zvezde padle v naročje in vse pred njim je zavladala tema. Si že prišla, je zakričal. Vstal je, stopil čez majhno jamo, ki jo je z zajemalko kopal odkar je odšla, stopil v kuhinjo in obstal za njo. Glavo je imela na mizi, bila je napol nezavestna. V pesti je stiskal kozarec, dokler se ni zdrobil in se mu je steklo zarezalo globoko v dlan, dokler ni bilo steklo pod kožo in ni čutil več ran. Stopil je za njo in ji šel s stekleno roko skozi lase. Mama, si že nazaj.. je rekel milo. Z roko ji je česal lase, enkrat, dvakrat, potem jo je zgrabil za lase in jo potegnil v znak, da je lahko videl njen obraz. Njene oči so brezizrazno plavale v prostoru, samo njena čeljust je začela trzati od bolečine, ko je vlekel njeno glavo navzdol. Božal jo je po obrazu. Iz žepa je vzel nož in ji počasi zarezal čez vrat. Začela se je dušiti, zato je brcnil je v stol, da je padla na tla in jo za lase odvlekel čez kuhinjska tla, skozi vrata, čez vrt. Na sredi, pod jablano, jo je posedel.

Ne da bi se ozrl, se je vrnil na svoj stol na vrtu. Prižgal si je cigareto in jo nato pogledal. Boš zdaj govorila? jo je vprašal. Njene oči so ostale široko odprte.

Katerikoli drugi večer bi ob tej uri sedel pred televizorjem. Njegova bela spodnja majica pred par urami še prepotena, zdaj prepojena z vonjem kavča, med cigaretnimi ogorki na levem naslonjalu in kozarcem na desnem. Zaspal bi s prekrižanimi rokami na trebuhu kot pri molitvi. Minilo je dvajset let.

Fotografije z otvoritve: Jasmina Klančar