Viktor Bernik / Ponovitev

Ponovitev lahko uvrstimo med tista Bernikova dela, pri katerih sta vsebina in forma temeljno povezani s kraji v katerih oziroma za katera nastanejo. Prostor, v katerem ustvari delo-dogodek, je umetnikov medij in obenem obravnavani objekt, ki ga transformira in napravi vidnega. Pri tem avtor vključuje v proces celoten umetniški sistem in njegove danosti ter raziskuje povezave med umetniškim delom (prostorom za umetnost) in realnostjo v kateri se delo (in prostor za umetnost) nahaja. S tem v prvi plan ne postavlja kritike institucij in družbe, predvsem ga zanimajo zaznavne zmožnosti posameznika in sposobnost lastnega in neobremenjenega pogleda na svet ter dogodke v njem. Tovrstni princip ustvarjanja lahko odkrijemo pri Nenaslovljenem projektu v Mali galeriji, pri delu Gledališki bar – sprememba in na razstavi Stolp na Ljubljanskem gradu, na kateri je avtor prvič sodeloval z Jadranko Ljubičič, kustosinjo tokratnega projekta.

V dveh mesecih trajanja Nenaslovljenega projekta je Mala galerija ostala prazna, luči v galeriji so bile prižgane in njena vrata na stežaj odprta 24 ur na dan. Na ta način je avtor formalno in konceptualno transformiral prostor; prostor galerije je izgubil svoj prvotni določevalni oz. razločevalni aspekt in postal del ulice, meja med galerijo in ulico, pa je izginila. Prav zaradi tega je razstava postala mesto razprav in kritik kot tudi (umetniških) akcij in intervencij mimoidočih.

Na Ljubljanski grad je bil umetnik povabljen, da pripravi razstavo v zelo konzervativnem kontekstu. V razstavi Stolp je zato posnemal značilnosti razstave, ki je pogosta v umetniškem prostoru. Naslikal je nekaj “ravno pravšnjih” abstraktnih slik in se dogovoril s kuratorico, da pripravi tekst tipičnih karakteristik omenjenega konteksta, ne da bi prej videla slike.1 Otvoritev je bila izvedena kot ena izmed mnogih svoje vrste, na njej je pela operna pevka, vino in prigrizek pa sta bila pri roki. Govori, intervjuji, komunikacija in vse ostale podrobnosti otvoritve so bile izvršene po ustaljenem redu. Obiskovalci so nevede sodelovali v situaciji/performansu, saj je bilo razločevanje med resničnim dogodkom in simulacijo nemogoče. Čeprav je bil dogodek “ponarejen”, je vseeno sprožil resnično dogajanje in njegove posledice.

Gledališki bar – sprememba je bil realiziran v centru Ljubljane v prostorih zapuščenega lokala v pasaži med Čopovo in Nazorjevo ulico. Lokal se z velikimi, od tal do stopa segajočimi, steklenimi stenami obrača na mimoidoče z dveh strani. Stene so delovale kot prepustne pregrade nejasnih mej med svetom zunaj in dogajanjem znotraj. Prostor je deloval kot zaslon, obenem pa je ohranil funkcijo interierja arhitekturno urbanega dizajna. Bil je objekt transformacije in medij in ne zgolj prostor, v katerem se dogaja umetniško delo. V Gledališkem baru – sprememba 1 Death metal je death metalski bend uro in pol, ob spremljavi prižigajočih neonskih svetil, nastopal obrnjen proti mimoidočim. V Gledališkem baru – sprememba 2 Live Horror Show pa sta dva profesionalna igralca v deloma improviziranem performansu reagirala na prostor, ki je bil osvetljen s projekcijami televizijskih posnetkov in zvočno opremljen s kriki in eksplozijami iz filmov. Bend in igralca so zavzeli precej drugačno funkcijo kot običajno; kot sam prostor so bili tudi akterji le deli celote, medij, ki je raziskoval temo relacije med vsakodnevno resničnostjo in konstruirano posredovano resničnostjo ter odnos subjekta do urbanega prostora in družbe.

Velike večine svojega dela Viktor Bernik ne vidi kot reprezentacije zunanjega sveta ampak bolj kot del vsakodnevne resničnosti. Obenem delo locira izven nje, saj ima le-to kot umetniško, zmožnost, da se v družbeno strukturo ne prilega v celoti. Umetnikovo delo je več kot le prikaz resničnosti, je dejanje, ki ima v realnosti in percepciji gledalca sposobnost motnje . Bernik umetniška dejanja so odprta oblika, ki obiskovalca vabi, da aktivno opazuje. Več kot to: brez gledalca njegovo delo ne obstaja, saj je tudi gledalec del te celote. Pozornosti ne želi osredotočiti na delo, ampak na realnost okoli njega. V intervenciji v Galeriji Alkatraz Viktor Bernik tako s svojo prakso nadaljuje na precizno humoren način.

Viktor Bernik (1971) živi in ustvarja v Ljubljani. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (prof. Metka Krašovec in prof. Bojan Gorenec), diplomiral je leta 1998. Nato je vpisal podiplomski študij, letni semester 2000 opravil na Indiana University of Pennsylvania in leta 2001 magistriral iz umetnosti na oddeleku za slikarstvo (prof. B. Gorenec) na ALU Ljubljana. Od leta 2003 je sodeloval na skupinskih razstavah po Sloveniji, Evropi in na Japonskem. Njegove samostojne razstave pa so bile predstavljene v Moderni Galeriji Ljubljana, Galeriji A+A v Benetkah, Galeriji Kapelica...