Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
29
Marec
2011
>
09
April
2011
Vljudno vabljeni na performans in odprtje razstave ob 21. uri, v Galerijo Alkatraz. Performans bo trajal približno 15 minut.
Kuratorka: Jadranka Ljubičič
Mirjana Batinić je multimedijska umetnica, ki na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani končuje podiplomski študij Videa in novih medijev. Diplomirala je leta 2003 na Umetniški akademiji Univerze v Splitu. V Sloveniji živi, uspešno ustvarja in sodeluje s kulturnimi institucijami že več let. V tem času je dosegla tudi mednarodno prepoznavnost. V zadnjih letih v Sloveniji razstavlja več kot na Hrvaškem, pri tem so njene razstave finančno vedno podprte s strani Ministrstva za kulturo RS in Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana. Vsi jo obravnavajo kot domačo umetnico, kar dokazuje tudi članek Mihe Colnerja za Radio študent, v katerem jo označi za domačo umetnico.1 Njena video dela so vključena v zbirko DIVA – digitalni arhivi slovenskega videa Zavoda za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana.
V samostojni razstavi Nikogaršnja nevesta avtorica vabi v zakulisje svoje zgodbe. Gledalec lahko v njej takoj zagleda aktivno ustvarjalko, ki sodeluje pri mnogih projektih, razstavlja v številnih galerijah in se odlično znajde na umetniških prizoriščih. Vendar pa bo, če bo gledal dovolj dolgo, navidezno brezhibna površina zgodbe razkrila praske, ki segajo do izvora, prav do njenega potnega lista. Državljanstvo je, ne glede na druge elemente, ki določajo identiteto osebe, ključnega pomena za posameznikov položaj v današnjem svetu.
Tujec brez dovoljenja za bivanje (vizuma) v Evropski uniji in zato tudi v Sloveniji pomeni biti brez zavarovanja, začasnega prebivališča in pravic. Brez prihodnosti. V Sloveniji tuji državljan brez dovoljenja za bivanje dlje kot 3 mesece niti ne more bivati. Oseba z državljanstvom izven območja Evropske unije, jo mora po tem času celo zapustiti za 6 mesecev, preden se lahko spet vrne. Delitev na Evropsko unijo in ostalo Evropo izven schengenskega območja torej še poglablja razlike med ljudmi. Preseneti tudi podatek, da tujec brez urejenega začasnega prebivališča, v času postopka za njegovo pridobitev, pri sebi ne sme gostiti prijateljev iz svoje države več kot tri dni, če najemodajalec tega osebno ne obrazloži pristojnemu organu na najbližji policijski postaji. Umetniki seveda niso izjema. Tuji ustvarjalci (izven Schengena) - ne glede na svojo aktivnost in pomembnost - za življenje v Sloveniji potrebujejo dovoljenje za bivanje, kar posledično pomeni tudi številne birokratske zaplete. Mirjana Batinić je izgubila pravice zanj, ker nima več statusa študenta, ker ni zaposlena oz. trenutno nima statusa samozaposlene v kulturi ali ker ni poročena s Slovencem. Odkar je izgubila pravico za bivanje, je imela samo 15 dni časa, da si uredi položaj. Po preteku petnajstdnevnega roka ne sne več živeti v Sloveniji.
Cel proces je boj, boj za dovoljenje za bivanje: če oseba ne izpolnjuje pogojev, ga ne dobi, ko pa ga enkrat ima, ga z lahkoto spet izgubi. Po preteku petnajstdnevnega roka za ureditev položaja ne sme več živeti v Sloveniji. Lahko pa vloži prošnjo za podaljšanje roka. V času, ko se obravnava prošnja za dovoljenje za bivanje, čakajoča oseba dobi potrdilo v katerem je zapisano, da ne sme prestopiti državne meje. To konkretno pomeni, da Mirjana Batinić - dokler ne dobi odločbe ne sme na priprave v Berlin, kjer bo imela čez pol leta samostojno razstavo. Zaradi dolgotrajnih birokratskih mlinov, se utegne zgoditi, da tudi na otvoritev ne bo mogla. Nazadnje ko je čakala na pridobitev dovoljenja za bivanje se je proces raztegnil na nekaj mesecev, zaradi česar je morala zavrniti vabilo na strokovni seminar v Pragi ter se odreči obisku festivala video umetnosti Videomedeja v Novem Sadu, kje je bilo razstavljeno in za nagrado nominirano njeno umetniško delo. Če bi dobila nagrado, je seveda ne bi mogla osebno sprejeti. Njeno delo je onemogočeno, zato ne čudi, da je z istimi prijemi kot jih uporablja v umetniški praksi, razkrila svojo stisko.
Leta 2005 je Tanja Ostojić v Iskanju moža s potnim listom Evropske unije2 govorila o odrinjenosti ženske v družbi, kritično obravnavala politiko nekdanje Jugoslavije in opisovala nasprotja med izolacijo, revščino in elitizmom politike Evropske unije, ko je z „on-line oglasom“, v katerem je postavila svoje golo telo z obritimi lasmi na ogled kot kos mesa in na „prodaj“ za evropski potni list. Avtorica je svoje telo uporabila kot orodje za prevpraševanje in kritiko razmer na političnem področju. Na vsebinsko podoben način se Mirjana Batinić odziva na položaj, v katerem se nahaja sama; odgovor nanj je delo, ki se zelo razlikuje od njene dosedanje umetniške prakse. V njej se je ukvarjala predvsem z intimnimi in čustvenimi stanji. Zdaj tega tu ne more več početi, saj kot državljanka Republike Hrvaške potrebuje dovoljenje za bivanje v EU območju.
Umetnica trenutno pospešeno išče način za pridobitev statusa samozaposlene v kulturi v Sloveniji. Status bi ji namreč omogočil pravico do dovoljenja za začasno bivanje. Status traja 3 leta, po njem pa je možno dobiti dovoljenje za stalno bivanje. Ena izmed začasnih rešitev je študentski status, pri katerem pa oseba nima urejenih pogojev za bivanje kot odrasla in samostojna oseba.
Redna zaposlitev je druga možnost, ki bi umetnici po izobrazbi in po poklicu vzela večino časa za ustvarjanje. Strašljiv je tudi podatek, da je minimalna neto plača v Republiki Sloveniji 572,27 evrov,3 za državljana držav Tretjega sveta, (kamor s podcenjujočim izrazom sodijo države izven EU), pa 250 evrov, kar so ji razložili na Upravni enoti.
Batinićeva bi se lahko pravzaprav tudi poročila. Poroka z državljanom Republike Slovenije bi ji nudila iste ugodnosti in manj birokratskih zapletov. V umetniškem delu, ki izhaja iz zgornjih dejstev, avtorica razkriva svoj položaj in zastavlja vprašanje kaj naj naredi, da bi lahko živela svobodno. V svojem performansu in videu se pojavlja kot nevesta in poudarja dejstvo, da je dovoljenje za bivanje lažje dobiti preko poroke kot s svojim umetniškim delovanjem, dosežki in doprinosom. Možnosti za ustvarjanje v Evropski uniji za umetnike, ki niso njeni državljani, so majhne, kar nakaže tudi v svojem videu.
Avtorico tudi zanima, zakaj moramo biti vedno sužnji sistemov in zakaj se še vedno izpostavljajo tradicionalne vloge posameznikov. Poroka je v nasprotju z njenimi načeli in: „Kaj če bi se raje kot z moškim,4 poročila z galerijo, glede na to, da je umetnica, da ji galerije nudijo vsakdanji kruh in da je to edino, kar jo res zanima?
Samo od sebe pa se zastavlja gledalcem še eno vprašanje: „Kaj, če Mirjana ne dobi statusa samozaposlene osebe v kulturi? Bo prisiljena izbirati med poroko in vrnitvijo na Hrvaško? Na čem torej temeljijo demokratični, liberalni ideali življenja v skladu z lastnimi prepričanji, na katerih slonijo ustava Evropske unije in Slovenske države? Zakaj je sploh potrebno izbirati?“ Avtorica pravi, da se ji „v tem birokratskem cirkusu, v katerem se cel čas bori za življenje v Ljubljani, posledično pojavlja občutek krivde, kot da se mora odreči svoji ‚splitski‘ identiteti.“ Odločanje o identiteti zaradi birokratskih postopkov jo razdvaja in v njej budi notranje konflikte, saj je njen dom še vedno v Splitu in ne v Ljubljani.
Ana Grobler in Sebastian Krawczyk
Sebastian Krawczky je prostovoljec Evropske prostovoljske službe. Izvedba tega projekta je sofinancirana s strani Evropske komisije. Vsebina projekta je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
..........................................................................................................................................
Mirjana Batinić (1977) je multimedijska umetnica, rojena v Splitu. Trenutno zaključuje podiplomski študij Videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Podiplomski študij je v šolskem letu 2008/2009 kot raziskovalka nadaljevala tudi na Univerzi v Celovcu v Avstriji, na Oddelku za Medije in komunikacije. Diplomirala je leta 2003 na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Splitu. Ukvarja se z umetniškim videom, novimi mediji, grafičnim oblikovanjem, risbo, fotografijo in pisanjem. Razstavljala je na trinajstih samostojnih in več kot petdesetih skupinskih razstavah in festivalih video in elektronskih umetnosti (Ars Electronica / ALUO; Videomedeja; Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja 2005 - Neapelj in leta 2008 - Bari...; razstavljala je na naslednjih ljubljanskih prizoriščih: Galerija Kapelica, Galerija Alkatraz, Galerija Škuc, Mestna Galerija, Bežigrajska galerija, Viba studio; ter v Umetniški galeriji v Mariboru). Njeno delo Peace (2006) je del stalne postavitve Casoria International Contemporary Art Museum v Neaplju. S svojimi videi je omenjena v zbirki DIVA - digitalnegi arhiva slovenskega videa Zavoda za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana in je članica ekipe Laboratorija za digitalne medije Ljudmila, aktivno pa sodeluje tudi z Galerijo Alkatraz pri projektu Artyčok.tv: open archive.
http://mirjanabatinic.blogspot.com/
1"V Galeriji Alkatraz je na ogled skupni projekt dveh mladih domačih avtoric Mirjane Batinić in Robertine Šebjanič z naslovom 'Lom beline', ki se podaja v likovno-formalne in atmosferske dimenzije video umetnosti," je citat iz članka Mihe Colnerja. Vir: Miha COLNER, "Inkarnacije nove video umetnosti: Igor Grubić / Mirjana Batinić & Robertina Šebjanič", Radio Študent, 28. 4. 2010, na: http://www.radiostudent.si/article.php?sid=23404, ogledano junija 2009.
2Zoran ERIĆ, Personal space–public body, na: http://artefact.mi2.hr/_a01/lang_en/art_ostojic_en.htm, ogledano marca 2011.
3Erika REPOVŽ, Slovenija s 572 evri minimalne plače v zlati sredini EU, Delo, 04.03.2011, na: http://www.delo.si/clanek/142761, ogledano marca 2011.
4Poroka seveda pomeni le poroko heteroseksualnega para. Geji in lezbijke se tu ne morejo poročiti, svojo zvezo lahko le registrirajo, registracija pa ne nudi nobenih pravic ali dovoljenj za bivanje za tujce. Poroka med rezidentom Slovenije in tujcem pa za tujca nujno pomeni tudi to, da ta tri leta sledi svojemu možu ali ženi, kamorkoli ta gre. V državi zakonca je lahko, če se zakonec preseli v drugo državo, brez njegove prisotnosti le en mesec. Poroka z slovenskim drzavljanom torej pomeni, da mora biti večino časa na istem naslovu s svojim zakonskim partnerjem, kar onemogoča možnost neodvisnega potovanja, udeleževanja umetniških rezidenc, skratka opravljanja svojega poklica.
Fotografije z otvoritve: Sunčan P. Stone
