Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
21
September
2010
>
08
Oktober
2010
kuratorka: Petja Grafenauer
Otvoritev razstave bo ob 20h v galeriji Alkatraz.
Vljudno vabljeni tudi na vodstvo in zatvoritev razstave v petek, 8.oktobra 2010 ob 18.uri. Po razstavi bo vodila kuratorica Petja Grafenauer.
Nikakor ni moč zanikati, da se vpetost v »hegemone odnose in boje za premoč v obvladovanju določenih segmentov družbe« danes »kaže na vseh ravneh, in je ena ključnih značilnosti tega procesa skorajda popolna pasivizacija in nevtralizacija političnosti subjekta (oziroma depolitizacija njegovih zahtev po preobrazbi družbe in onemogočanja vznika politike).«[1] Diskurz sodobne umetnosti je sicer nasičen z vprašanji o političnem in angažiranem, vendar pa to nasičenje večinoma vzbuja občutek razvodenelosti angažmaja. Ta v umetnosti namesto akcije postaja ilustracija, ki ne vzbuja želje po realni družbeni akciji.
Razstava na kateri sodelujejo Ivan Fijolić, Miha Perne, Arjan Pregl, Marko Tadić in Leon Zuodar skuša ubrati drugačno pot. Ne izmika se dejstvu, da umetniškemu delu in umetniku vedno grozi možna poblagovljenost (in da do danes še ni bil najden izhod iz te težave),vendar pa ne pozablja niti na dejstvo, da umetnost v navidezni svobodi, kakršno ji nudi galerija, vendarle zanika ideologijo družbenega sistema v katerem je nastala. Med njo in produkti, nastajajočimi v okviru mehkega kapitalizma, kakršnega npr. zagovarja Google je še vedno razlika. Izbrana dela niso nastala pod pritiski lažnih delodajalskih obljub, ki naj bi subjektu dopuščale izraz individualnih želja in potreb, kreativnost na delovnem mestu, mobilnost delovnega časa in podobne zanke, kakršne vodijo v še večjo zasužnjenost posameznika, ki ga k opravljanju delovnih nalog zdaj sili njegov lastni kreativni ego. Umetniška dela niso rezultat delovnih nalog, ampak so nastala zgolj kot posledica želja, fantazij in obsesij njihovih ustvarjalcev.
Snemalne knjige (Storyboards) Marka Tadića so spomin na šolske klopi na katere smo vrezovali, pisali in vžigali imena, domislice in podobe. So vizualni scenariji za film, ki ne bo nikdar posnet, obsesivni nerazumljivi film, ki se v številnih različicah vrti v umetnikovi glavi. Ta film je vedno povezan z nevarnostjo, ognjem, industrijo, norostjo in mračno fantazijo, ki jo umetnik vseskozi sprošča v risbi in se razpenja od navideznih čačk do izpopolnjenih realističnih podob.
Miha Perne in Leon Zuodar že na spletni strani naznanjata, da delujeta po »principu 'Kinder jajčka', kar pomeni, da je vsaka razstava presenečenje zase.«[2] Tudi tokratno sodelovanje ni potekalo brez presenečenj, zapletov, sprememb, možnih neuspehov, a zdi se, da bo vendarle nastala avtonomna risba, ki se bo realizirala na oblačilih »slikarskih bratov, ki se želita urediti za razstavo. Šla bosta h krojaču, z izbranim blagom, ta pa jima bo po meri naredil dve moški obleki. Tako bosta na odprtju lepa kot sliki.«[3]
Ob obeh živih kipih je del razstave tudi avtoportretna skulptura hrvaškega kiparja Ivana Fijolića. Umetnik se mnogokrat obsesivno vrača v analizo temnega otroštva, ki je tako drugačno od tistega, v katerega nas želijo prepričati množični mediji. Ko ustvari Ristanc, je ta narejen iz nagrobnega marmorja, njegov Monocikel ima namesto sedala zašiljeno konico, na kateri se bo ranil otrok, Rektum pa je superheroj, ki bo svet rešil s pomočjo danke, ki se šopiri na njegovih prsih.
Višja sila Arjana Pregla so risbe, ki jih ni moč prodati, saj je čas njihovega obstoja omejen na trajnost ljubega kruhka. Pričele so nastajati v maju letošnjega leta, sprva kot igra, v kateri je »višja sila intervenirala« na zažgani toast »in z olfa nožem izpraskala odvečnosti stran.«[4] Prikazale so se znane ikone sodobnega časa, relikvije, ki se sčasoma postarajo, posušijo in razpadejo.
Razstavljena dela družijo podobe, ki izhajajo iz sveta sodobne množične kulture, a so preoblikovane z osebno obsesivnostjo, fantazijami, željami in utopijami. Nimajo zunanjega smotra, njihova primarna funkcija ni sprememba družbene realnosti. Z brezciljnostjo ustvarjajo možnost za svobodo domišljije, igre in kreativnosti, ki si jo bo morda ob ogledu razstave zaželel in v svojem vsakdanu osvobodil tudi gledalec.
Petja Grafenauer
