Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
08
September
2022
>
30
September
2022
Vljudno vabljene_i na otvoritev skupinske razstave "Terra inhabitabilis — življenje po koncu sveta" umetnikov Danila Milovanovića, Roka Moharja in Uroša Weinbergerja, v četrtek, 8. septembra ob 18.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Otvoritev je del programa 29. obletnice AKC Metelkova mesto. Kuratorstvo: Anabel Černohorski, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk.
Vodeni ogled razstave v umetniki: četrtek, 29. septembra, ob 18.00.
Skupinska razstava ob 29. obletnici Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto
Umetniki: Rok Mohar, Danilo Milovanović, Uroš Weinberger
Leta 2017 je David Wallace-Wells za New York Magazine napisal članek »Nenaseljiva Zemlja«[1], ki je še danes najbolj bran v zgodovini omenjene revije. Nadpovprečno zanimanje bralcev je morda posledica iskrene skrbi za (našo) prihodnost in okolje, a po drugi strani človeško naravo že od nekdaj privlačijo temačni scenariji. Dejstvo vsekakor je, da globalno segrevanje vpliva in bo še naprej vplivalo na zemeljsko biosfero. Človek kot posameznik_ca je zagotovo dejavno udeležen_a v preoblikovanju Zemlje, vendar pa iz enačbe nikakor ne smemo izvzeti političnih vplivov in kapitala.
Lou Reed v pesmi Zadnji veliki ameriški kit (Last Great American Whale, album New York, 1988) poje, da je Američankam_om, če povzamemo, precej malo mar za vse, še posebej za zemljo in vodo, tudi živali in ljudi: »Američankam_om je vseeno za lepoto / Posrale_i se bodo v reko, zlile_i tekočino iz baterij v potok / Gledale_i bodo, kako naplavlja mrtve podgane na obalo, in se pritoževale_i, če ne bodo mogle_i plavati.«[2] Kljub porastu različnih okoljskih gibanj, zelene politike in vse večji ozaveščenosti lahko v izpostavljenih vrsticah razberemo splošen odnos človeštva do okolja in narave, katere del pravzaprav smo.
Razstava v Galeriji Alkatraz združuje izbor del iz obdobja zadnjih sedmih let treh »domačih« umetnikov: Danila Milovanovića, Roka Moharja in Uroša Weinbergerja. Znotraj AKC Metelkova mesto in Galerije Alkatraz se že od samih začetkov razstavljanja in ustaljene ustvarjalne dejavnosti številnih umetnic_kov sprašujemo, katere povezave med njimi narekuje mikroprostor, v katerem delujejo, in ali obstaja nekaj takega, čemur bi lahko rekle_i »metelkovska umetnost«? Vedno znova se izkaže, da gre predvsem za soobstoj neverjetne pestrosti ustvarjalnih pristopov. Umetniške prakse trojice, ki se predstavlja na razstavi Terra inhabitabilis − življenje po koncu sveta, se med seboj precej razlikujejo. Vodilo izbora je bilo iskanje presečišč, skupnih točk, sorodnih tem, skupne senzibilitete, ki se zrcalijo v razstavljenih delih, nanašajočih se na realnost.
Danilo Milovanović v svoji umetniški praksi deluje med ulično umetnostjo in konceptualizmom. Najpogosteje posega direktno v prostor, okolje, ki ga obdaja v nekem trenutku. Optimalni habitat njegovih intervencij je mesto oziroma javni prostor, ki omogoča svojevrstno interakcijo, saj deluje na mimoidoče v trenutku, ko nanje naletijo. Prenos dela v galerijo skoraj nikoli ni zgolj gola dokumentacija ali predstavitev pretekle izvedbe, ampak vselej tudi njena nadgradnja. Na razstavi predstavlja delo Plastic makes it static, izvedeno leta 2017 v Novem mestu. Vodnjak na novomeškem mestnem trgu je umetnik izpraznil in njegovo vsebino, tekočo vodo, vrnil, napolnjeno v najdene plastenke. Z navidez preprostim delom Milovanović naslavlja pomembna vprašanja, ki zadevajo naravne vire, opozarja na njihovo krčenje v imenu zaslužka in preizprašuje vse večjo privatizacijo le-teh in navsezadnje njihovo končnost. Četudi se delo v prvi vrsti nanaša na hidrosfero, lahko to misel razširimo tudi na ostale naravne vire. V tem pogledu je zanimiva slika manjšega formata Uroša Weinbergerja iz leta 2018, My Private Air 3 (Moj osebni zrak), ki prikazuje deklico s plinsko masko. Weinbergerjeva dela nam na specifičen način zastavljajo vprašanja o tem, kakšna bo realnost prihodnosti. Prevprašujejo tudi sámo dojemanje resničnosti, ki je vse bolj posredovana in zasidrana v digitalnem, ter vlogo kapitala in naraščajočega nadzora nad posameznico_kom.
Kot Weinbergerjeve izredne vizualne pripovedke, je tudi serija del Černobilčki Roka Moharja, ki nastaja od leta 2014, svojevrstna fantastična zgodba, ki predstavlja komentar na radioaktivno onesnaževanje. Dela se navezujejo na transformacije, mutacije in smrt življenjskih oblik po eni največjih okoljskih katastrof, povezanih z jedrsko energijo, do katere je prišlo leta 1986 in je v veliki meri zaznamovala tudi nekdanjo Jugoslavijo. Izjemno številna, še rastoča zbirka kiparskih del tvori nenavadno mitologijo z etičnim momentom, za katero se skriva širše razmišljanje o našem obstoju in o mehanizmih, ki smo jim podrejene_i. Rok Mohar in Uroš Weinberger ustvarjata samosvoje univerzume, prvi predvsem v kiparskem in drugi v slikarskem mediju. Ne glede na različnost njunih likovnih izrazov imajo na gledalko_ca soroden učinek. V njih razbiramo poapokaliptične scenarije, tj. posledico človekovega delovanja v svetu in predvsem njegovega odnosa do okolja, ki pa vse bolj spominjajo na bližajočo se prihodnost in vse manj na fikcijo. V resnici že živimo v močno preobraženi resničnosti, ki je posledica okoljskih preobremenitev (težke) industrije, intenzivnega kmetovanja, uporabe pesticidov, jedrske energije in številnih drugih ključnih izvorov pospešenega škodljivega vpliva na okolje.
Mnoge slike Uroša Weinbergerja že zaradi uporabe kolorita delujejo strupeno, kot svetovi, neprijazni za človeka, čeprav ta v njih še kar vztraja. Njegova prisotnost je tista, ki zastruplja zemljo, vodo, ozračje; svoje smeti pušča celo v vesolju. Naslov Weinbergerjeve slike večjih dimenzij Escapism (Eskapizem) iz leta 2021 opozarja na naš beg pred resničnostjo. Če gledamo podobo dobesedno v skladu z naslovom, pa se vse bolj zdi, da na neki točki pobeg ne bo več možen, ker varnega zavetja ne bo več moč najti. Vprašanje je le, ali se bomo zavedale_i te točke ali pa bo šla mimo nas in mi z njo.
Ravno to vprašanje oz. skrb, ki jo povzroča, motivira vse tri razstavljajoče, da gledalke_ce ozaveščajo o problematiki tukaj in zdaj, ki nas še kako zadeva. Uroš Weinberger s svojimi vizualno jedkimi barvami v hipu povzroči občutke zaskrbljenosti in slabosti, podobni tisti ob manjši dozi radioaktivnega sevanja, ki je pred šestintridesetimi leti prišla v naše kraje, medtem ko Rok Mohar, še posebej s svojo manifestno oblikovano Černobilčkovo listino (2016), nagovarja bralko_ca preko izmišljenih oseb, ki so se oblikovale v skupnost in si prizadevajo za svoje pravice, avtonomijo, bolj pravičen svet za vse. Ob rahlo hudomušnem besedilu, ki se slogovno veže na socialistična osemdeseta, tik po katastrofi, bralka_ec ne more ostati ravnodušna_en, saj jo_ga dobesedno vabi, naj se gibanju za boljši svet pridruži, če ne drugače, vsaj z odobravanjem. Ravnodušne_i pa ne moremo ostati tudi mimoidoče_či ob delih Danila Milovanovića, saj nas prav tako, le da z domiselno in konceptualno dovršeno “motnjo”, ki je ne pričakujemo, vabi in nagovarja, naj postanemo del (gibanja) umetniške postavitve v zunanjem javnem prostoru. Pri tem so odzivi in reakcije, čudenje ter razmišljanje gledalk_cev oz. njihova, s prilagoditvijo na novo situacijo aktivirana in s strani umetniškega dela spodbujena nevroplastičnost bistvene sestavine dela samega. Vsi trije želijo javnosti posredovati pomembno sporočilo in jo na svojske inovativne načine spodbuditi k akciji, ki bi postopoma dosegla kritično maso zavedanja ter tako povzročila spremembo mimo kapitala in centrov moči oz. njim navkljub.
Anabel Černohorski, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
