Lea Culetto, Nataša Skušek: Pomladno čiščenje

21 April 2022 > 14 Maj 2022 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Lee Culetto in Nataše Skušek: Pomladno čiščenje, v Galerijo Simulaker, na Vrhovčevi ulici v Novem mestu, v četrtek, 21. aprila 2022, ob 20. uri.

V Galeriji Simulaker se v okviru sodelovanja med LokalPatriotom in Kulturno umetniškim društvom Mreža, ki deluje v okviru AKC Metelkova mesto, predstavljata Nataša Skušek in Lea Culetto z razstavo Pomladno čiščenje. Umetnici sta se prvič povezali leta 2019 z razstavo babje leto v sklopu projekta Mentorstvo+, ki ga izvaja Galerija Alkatraz. Ta omogoča medgeneracijsko partnersko povezovanje oseb, ki zasedata različne položaje znotraj umetniškega sistema. Platforma omogoča enakopravno sodelovanje na nehierarhični osnovi, nekakšno vzajemno mentorstvo, v katerem se pristopi obeh sodelujočih dialoško zbližajo skozi preplet njunih vizij, perspektiv, izkušenj in umetniških prijemov.

Že v Galeriji Alkatraz je njuna skupna razstava prečkala mejo med samostojno razstavo umetniškega dvojca in skupinsko razstavo, saj so imela nekatera umetniška dela eno avtorico, nekatera pa so nastala v soavtorstvu. Tudi v Galeriji Simulaker so opazne podobnosti prejšnjemu pristopu, kar kaže na podrobno izdelani lastni avtorski poetiki obeh, obenem pa temu navkljub tudi veliko skupnih zanimanj za sorodne vsebine, kar jima omogoča izredno skladno povezovanje. To je tudi eden izmed razlogov za novo, tokrat koprodukcijsko, povabilo k sodelovanju, ki prepoznava in spodbuja njuno nadaljnje uspešno povezovanje.

Teme, ki so prisotne v samostojnih delih umetnic, so popredmetenje žensk ter družbeno vsiljevanje posplošenih prepričanj, želja in ambicij v patriarhalnem kontekstu. V prejšnji skupni razstavi sta si zato prisvojili naslovno besedno zvezo babje leto, ki se nanaša na stereotipno ženske vloge in subvertirali njen pomen, enako pa velja tudi za Pomladno čiščenje. Tokrat je sicer bolj kot humoren in afirmativen način, preko katerega stopata v smer opolnomočenja, prisoten strašljiv moment, ki ga dosežeta vsaka s svojo negacijo avtoportreta. Lea Culetto naredi svoj negativ iz dlačic, ki niso več del njenega telesa, Nataša Skušek pa z naborom nakupovalnih seznamov in zabeležk lastnega vsakdana ter fotografijo, ki ne razkriva njenega obraza, ampak zgolj lase in roke. Lasje so tokrat bistvena sestavina Herbarija Lee Culetto, ki jih je z viktorijansko tehniko pletenja transformirala v dekorativne cvetlice. Med njimi izstopa vrtnica, narejena iz las Nataše Skušek, ki vzbuja občutja zmede in neotipljivosti in kot taka ponazarja bistvo zapletenosti njune skupne razstave in prepletenosti njunih del.

Čiščenje prostora, telesa in osebnih odpadkov se izvede s preobratom v pomlad, z brstenjem in novo rastjo. Gledalko_ca presenetijo v živo kaljena semena paradižnika v obliki serije grafik Nataša Skušek in poganjanje reishi gob iz oblazinjenega stolčka, na katerem smo se na patriarhalno zimo predolgo zasedele_i. Njuno skupno delo, združeni angažirani prispevek, pa pokriva vonjalni aspekt. Eterično olje belega žajblja se iz meglilnika sprošča v prostor in ga simbolično čisti seksistične in sovražne družbene, pa tudi ponotranjene, osebne, navlake.

Ana Grobler

_______________________

Intervju z Natašo Skušek in Leo Culetto (vprašanja kuratorske skupine).

Vajina ustvarjalna pristopa sta različna, a sorodna in se uspešno dopolnjujeta. Čemu bi to pripisali? So povezovalni moment feministične teme? Svobodno in igrivo apliciranje različnih medijev in pristopov, ki dopolnjujejo predstavljene vsebine?

Lea: Feministične teme ne vidim kot povod, temveč kot nekaj, čemur se nekako ne moreva izogniti, saj so izhodišča za delo povezana z lastnimi izkušnjami. Uspešno dopolnjevanje pripisujem temu, da si puščava dovolj prostora za lastno raziskovanje, v katerem nato iščeva skupne točke. Kljub temu, da se najin pristop do raziskovanja razlikuje, nama je sorodna estetika kiča, ter igriv, humoren način reprezentacije.

Nataša: Način, kako ustvarja vsaka izmed naju, je na prvi pogled morda drugačen, kot tudi produkcija sama. Sva pa imeli srečo, da sva se projektno spoznali (Mentorstvo+) in ugotovili, da je najin način delovanja in razmišljanja tudi podoben. Zato je sodelovanje med nama sproščeno in kreativno. Nekomplicirano. Inspirativno.
Feminizem je prav gotovo tema, ki naju obe zadeva. To ni samo zanimanje, to je nuja vsakdanjega življenja. Obe sva tudi obiskovali in občasno še obiskujeva predavanja in srečanja, ki jih organizira dr. Eva D. Bahovec na FF v Ljubljani (Feminizem in ženske študije ) in ki se nama obema zdijo nadvse lucidna in pronicljiva.
Misliva, da uspešno sodelujeva tudi zaradi podobnih interesov. Obe se ukvarjava z ženskim telesom, s predstavami, predpisi, ideali, tabuji, pri čemer velikokrat uporabiva svoje telo. Že zato, ker je pri roki. Navdihuje naju tudi tekstil in drugi materiali, barve, fešn, glamur, kič … in po drugi strani narava, rastline, rože, gobe, organizmi … ter svobodna uporaba in kombiniranje vsega tega.

V Galeriji Alkatraz smo ob vajini razstavi babje leto, ki je nastala v sklopu projekta Mentorstvo+ leta 2019, zapisale_i, da s svojimi umetniškimi deli gradita vzporedne, bolj enakopravne svetove, pri čemer je pomemben aspekt tudi notranje oblikovanje prostorov. Vajine razstave želijo pravzaprav angažirati več čutov, tokrat tudi z dišavami, ki jih prispeva mešanica eteričnih olj. Zakaj je celostna izkušnja, pri kateri so vizualni dražljaji le en del celote, tako zelo pomembna? Gre morda za vdihovanje avtentičnejšega občutja in lažjo dostopnost gledalki_cu do vajinih novo nastalih, feminističnih, resničnosti?

Lea: Na razstavi babje leto sva postavitev zaokrožili z zvokom. Tokrat pa sva prišli na idejo vonja, kar se je zgodilo zelo spontano. Pomladno čiščenje je povezano s prahom ter vonju po zapuščenem, na drugi strani pa pomlad predstavlja prebujanje življenja. Ker se tokrat poigravava z idejo mističnega, zaradi telesnih (človeških in rastlinskih) ostankov in odsotnostjo človeške podobe, tudi rahlo neprijetnega, sva se odločili za vonj belega žajbla, ki je sveta rastlina, uporabljena za energijsko čiščenje prostora. Vonj ima definitivno pomembno vlogo pri vzbujanju spominov, kaj ali koga izganjava tokrat, pa puščava odprto za interpretacijo gledalki_cu.

Nataša: Tako pri projektu babje leto, kot pri Pomladnem čiščenju sva obe že v mislih videli instalacijo, kjer se najina dela povezujejo, prepletajo in kombinirajo. Zdaj se je to zgodilo v takem obsegu, da se včasih ne ve, katera je avtorica posameznega dela. Katera je prva omenila eterično olje, zažiganje belega žajblja? Tega se ne spomniva. V resnici sva avtorici obe. Je pa bilo obema pomembno, kakšna bo celostna izkušnja obiskovalke_ca, ki vstopi v prostor galerije. Mehka, zabrisana svetloba, nekje se iz lavorja dviguje meglica, dim iz školjčne lupine, šelestenje zapiskov na papirju, vonj, ki zaokroža vse skupaj. Osebno pohištvo, lesene pletilke in klopka volne iz las. Domačno in čudno, realno in mistično. Svet, ki ga lahko ustvariva po svoji želji, svobodno in z užitkom in kar lahko poimenujeva tudi novo nastala feministična resničnost.

Kot v prejšnji skupni razstavi se naslov nanaša na družbeno stereotipne ženske vloge, ki pa jih na humoren in afirmativen način zasučeta v smer opolnomočenja. Zakaj torej tokrat naslov Pomladno čiščenje?

Lea: Pri obeh sodelovanjih sva se navezali na običaje primerne letnemu času in jih apropriirali na sebi lasten način. Stereotipom, šegam in navadam sva dodali novo sporočilo, novo idejo. Tradicionalna ženska opravila so del mojega ustvarjanja in mi kot starinske ročne spretnost služijo za predstavitev sodobnih tem. Skušajo postati brana na novo, sveža in se iz manjvrednega opravila preobrazijo v močna sporočila. Obema je skupno tudi to, da zbirava številne “ostanke”, naj bodo to dlake ali semena, tokrat sva spraznili škatle. Pomladno čiščenje, vsem dobro poznan izraz, čas v letu, ko se nejevoljni lotimo pospraviti, očistiti stanovanje od podstrešja do kleti, midve zamenjava oziroma dodava ritualno očiščenje telesa, stereotipov in delovnega prostora - ateljeja.

Nataša: Tudi tokratni naslov izhaja iz dejavnosti, kot so čiščenje in urejanje stanovanja, priprava hrane, ročna dela, in ko je vse to narejeno, tudi nege telesa. Za koliko je lepše telo, ki si pobrije noge in podpazduhe? So te dlake še vedno ona? So zapiski, ki so ostali po nakupovanju, še vedno njene misli?

Na razstavi se obe predstavljata tudi z avtoportreti, ki pa so kot negativ tega umetniškega prijema. Kaj sta želeli s tem izpostaviti?

Lea: Gre za moj prvi avtoportret, o katerem razmišljam že dlje časa in se je krasno povezal z obdobjem pomladnega čiščenja, na katerega gledam na humoren način. Pomlad je obdobje, ko nas preplavijo oglasi in reklame za izgubo telesne teže pred sezono kopalk in za ženske obvezen tretma odstranjevanja vsem nezaželenih dlak in dlačic. Po večletnem predahu si na pomlad odstranim vse odvečne telesne dlake in jih previdno ločim. Od zgoraj navzdol, desna in leva podpazduha, mednožje ter desna in leva golen. Delo zato imenujem tudi telesni avtoportret. Sestavljen iz petih kosov, vsak predstavlja eno pozicijo dlak na telesu. Z odstranitvijo podobe in ohranitvijo nezaželenega telesnega ostanka, presežka nastane negativ, ki morda v gledalcu sproži nelagodje, sploh ko v ogledalu zagleda svoj popačen odsev.

Nataša: Za avtoportret sva se odločili, ne da bi se dogovorili. Podobi nista klasični, ni obrazov, ni pogleda. Izpostavljeni so deli telesa, ki portret ponavadi zaokrožajo: dlake, lasje, koža. Zaradi tega avtoportreta delujeta nenavadno in groteskno. Na razstavi sta postavljena zrcalno in se gledata, čeprav se ne moreta videti. Želeli sva to čudnost in skrivnostnost, nenavadnost, kar tudi sicer zaokroža celo razstavo.

V vajini praksi pomembno vlogo igra umetniški izraz, ki ga gradita na osnovi materialnega: z zbiranjem, predelovanjem in postavljanjem neštetih predmetov v druge kontekste. Ima ta originalna reciklaža ekološki podton, izraža željo po integriranju preteklosti v sedanjost ali gre zgolj za način delovanja, ki ni povezan z določenim pomenom?

Lea: Ker so mi reciklaža, ponovna uporaba ter upcikliranje od nekdaj blizu, bi rekla, da gre v veliki meri zgolj za način delovanja. Tokrat ima zame sicer simbolni pomen, saj dojemam razstavo Pomladno čiščenje kot zbirko osebnih stvari, ki so povezane s spomini. Na primer razstavljen fotelj je del mojega vsakdana, na njem v ateljeju dnevno berem ter “štrikam”.

Nataša: Nakupovalni seznami, osebni zapiski, lasje, kozmetični robčki, kosmi iz filtra sušilnega stroja, paradižnikova semena, školjčne lupinice, stari laki za nohte …, vse to je zame material, iz katerega se da narediti nekaj novega, spremeniti njegovo strukturo in funkcijo. Tudi sicer mi je blizu reciklaža oziroma up-ciklaža. Me pomirja. Na vprašanje, če to izraža željo po združevanju preteklosti in sedanjosti, lahko odgovorim pritrdilno. Kot pravi Lea, ti predmeti v sebi nosijo spomin.

Ali je termin intimna folklora, način branja vajinega umetniškega dela, s katerim bi se lahko povezali? Je takšno branje za vaju smiselno?

Lea: Zanimiv termin. Priznati moram, da do sedaj nisem razmišljala v to smer, ampak po kratkem razmisleku lahko rečem, da bi se z njim lahko povezala. Najina sodelovanja so prežeta z navadami in običaji, v katerih iščeva vedno nove pomene, ki so nama domači, osebni.

Nataša: Intimna folklora kot osebna kultura in tradicija? To se mi zdi zelo zanimiv in domiselno izumljen termin, o katerem bom zdaj razmišljala.

(Kot že rečeno vaju povezujejo številna vsebinska izhodišča.) Kakšne pa so vajine osebne poti? Je bil vstop na umetniško sceno pred dvemi desetletji drugačen kot je danes?

Nataša: Zase lahko rečem, da je moje delovanje na umetniški sceni enakomerno in neprekinjeno. Delala sem tudi v času nosečnosti in ko sta bili hčerki še majhni, le da sem se takrat tematsko bolj navezovala nanju. Ko sem leta 2000 vstopala na umetniško sceno, sem imela tudi srečo s sodelovanjem in sicer s sošolkama Matejo Ocepek in Martino Bastarda. Z njima smo štartale s kar nekaj uspešnimi projekti, pri čemer nam je bil v veliko pomoč takratni mentor prof. Jože Barši. On nam je povedal, kako se prijaviti na natečaje, kako podati vlogo za sofinanciranje, skupaj smo naredili Javno stranišče na Metelkovi, ki je zdaj v mednarodni zbirki Arteast 2000+. Bi mi pa bilo všeč, če bi to stranišče še vedno stalo Metelkovi. Lahko pa zase rečem še to, da nisem zelo ambiciozna, kar v artu morda ni najbolj pohvalna stvar.

Bi želeli še kaj dodati o vajinem sodelovanju pri tej razstavi in na splošno?

Lea: Najina sodelovanja se zgodijo spontano. Kljub temu, da gre za povabilo se najine ideje prepletajo in tako sorodne teme združujeva v povsem nova razmerja, ki jih ločeno morda ne bi uspeli doseči.

Nataša: Hvala za povabilo Galeriji Simulaker in Galeriji Alkatraz!

________________________

Nataša Skušek (1967) je študirala kiparstvo na ALUO v Ljubljani. V času študija se je izpopolnjevala na KIT Trondheim na Norveškem. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado (2001). Svoje delo je predstavila na številnih mednarodnih in samostojnih razstavah: International Festival 8th of March v Erevanu (2005), Mamica, dojilja, žena, negovalka, Center in Galerija P74, Ljubljana (2006), 2. feministički festival FemFest v Zagrebu (2007), 13. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk v Ljubljani (2007), Incheon Women Artists' Biennale v Južni Koreji (2009), Feministična umetnost v Sloveniji v Ljubljani (2010), Insideout, Hiša kulture v Pivki (2013), Pravi moški, Galerija Alkatraz v Ljubljani (2014), Postelja, Galerija Krško (2019), babje leto v Ljubljani (2019/20); Ukvarja se s skulpturo, risbo, grafiko, videom, fotografijo, performansom, novimi mediji in oblikovanjem. Osredotoča se na raziskovanje kulturne paradigme zahodnega človeka, zlasti na teme, kot so razmerje med spoloma, erotika, spolnost, telo, materinstvo, družina, prehranjevanje. Živi in dela v Ljubljani.

https://natasaskusek.wordpress.com/

Lea Culetto (1995, Trbovlje) je leta 2019 zaključila podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Od takrat deluje kot samozaposlena v kulturi.
Deluje na področju vizualnih umetnosti, s poudarkom na feminizmu. Culetto s pomočjo tekstila ter mešanih medijev ustvarja objekte in instalacije, skozi katere prevprašuje ideale, tabuje ter predstave o ženskem telesu. Najpogosteje izhaja iz osebne izkušnje.
Samostojno se je predstavila v galeriji Miklova hiša (Ribnica), Galeriji Aksioma (Ljubljana), Ravnikar Gallery Space (Ljubljana), ter v galeriji Božidar Jakac (Kostanjevica na Krki). Med drugim je sodelovala na skupinskih razstavah 40 let art ljubavi Vlaste Delimar (Galerija Škuc), na potujoči razstavi Gallery.Delivery (Aksioma) ter na razstavi Vračanje pogleda v Cukrarni (Ljubljana). Sodeluje in razstavlja z različnimi mednarodnimi festivali, kot so Mesto žensk, Rdeče zore, Lezbična četrt ter Festival Račka. Živi in deluje v kulturnem centru Švicarija v Ljubljani.

www.leaculetto.com
_______________________

Kuratorska skupina: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk, Adrijan Praznik.
Posebne zahvale: Mladen Stropnik, Katja Skušek, Jaka Babnik, Gobnjak ter vsem, ki ste darovale_i lase.
Produkcija razstave: Galerija Simulaker/LokalPatriot in Galerija Alkatraz/KUD Mreža.
Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in Mestna občina Novo mesto.