Julij Borštnik: Fazni prehod (1)

19 April 2022 > 07 Junij 2022 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Julija Borštnika "Fazni prehod (1)", v torek, 19. aprila 2022, ob 19,00 v Galerijo Miklova hiša, na Škrabčevem trgu 21 v Ribnici. Kuratorja razstave sta Ana Grobler in Sebastian Krawczyk.

Od tridesetih do sedemdesetih let 20. stoletja je bilo močno razširjeno prepričanje o neizogibnosti prehoda v družbo, kjer delo ne bo več preživetvena nuja, pač pa stvar izbire. Kjer bodo preprosta opravila prevzeli avtomatizirani stroji, ljudem, razbremenjenim rutinskih del, pa bodo ostale le bolj kompleksne naloge načrtovanja in nadziranja strojev ter odločanja.

John Maynard Keynes je v eseju Economic Possibilities for our Grandchildren (1930) na primer napovedal, da »bodo vse večjim in večjim razredom in skupinam ljudi problemi ekonomske nujnosti praktično odvzeti« ter predvidel skrčenje delavnika na tri ure. Filozofinja Hannah Arendt je konec petdesetih let zapisala: »Čeprav o tem še nimamo prave predstave, pa vendarle že vemo, da se bodo tovarne v nekaj letih izpraznile in da se bo človeštvo znebilo teže dela in jarma nujnosti.« Richtova skupina Češkoslovaške akademije znanosti in umetnosti pa je v drugi polovici šestdesetih let videla avtomatizacijo kot pot do družbe, v kateri »ima vsak posameznik možnost uporabiti moč znanstvenega védenja in oblikovati svoj obstoj na podlagi resničnega človeškega občutka za življenje«.

Od osemdesetih let dalje so se stvari obrnile precej drugače. Delovni dan se ni skrajšal, prav obratno. Nizkokvalificirana delovna mesta niso izginila, le cena jim je padla. Delež slabo plačanih mest je narasel, dobro plačanih pa padel. Nadzor nad velikim delom tehnološkega razvoja pa se je še močneje skoncentriral, lastniško in fizično.

Kaj se je zgodilo? Kako to, da so se med tridesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja vsi ti priznani misleci tako ušteli v ocenah zgodovinskih trendov?

Julij Borštnik

Julij Borštnik je kipar, njegovo izvirno ustvarjanje pa je odraz aktivnosti na številnih področjih. Začne se z raziskovalnim delom, iz katerega vleče lastne prodorne zaključke. Oblikovanje umetniških del v ateljeju je šele zaključni del procesa. Pri preučevanju sodobnega življenja si pomaga z ekonomijo, teorijo družbe, filozofijo in zgodovino. Njegove umetnine so heterogene – lahko so skulpture ali postavitve v prostoru, dvodimenzionalne ali trodimenzionalne konceptualne sheme, dokumentarni film, video, animacije oz. likovno podprta predavanja. Pogosto prevzemajo še vlogo didaktičnega pripomočka, ki razumljivo upodablja teoretične koncepte. Jasna zasnova spretno upodobljenih konceptov gledalkam_cem prinaša novo razumevanje kompleksnosti družbenega življenja, izčiščene forme pa estetsko zadovoljstvo in močan vtis.

Projekt v Galeriji Miklova hiša se osredotoča na koncept faznega prehoda, ki v fiziki pomeni premik iz ene faze termodinamičnega sistema v drugo, kot na primer pri spremembi agregatnega stanja. Smer prehajanja energije med stanji se lahko tudi obrne, novi pojavi pa dajo prostor prejšnjim (agregatnim) stanjem). Pojem faznega prehoda si je umetnik prisvojil in uporabil z namenom orisovanja družbenih pojavov. Sistem tu predstavlja družbo, faza pa množico prevladujočih principov, ki krojijo družbene procese. Fazni prehod označuje prehod družbe iz ene dominantne logike v novo. Prehode med fazami omogoča rast produktivnosti dela.

Gledalke_ce na razstavi pričaka v zraku lebdeča, impresivna tridimenzionalna instalacija iz valovitega kartona in vrvi, ki predstavlja prostorsko ponazoritev treh krivulj. Te prikazujejo tri civilizacijske faze, tri temeljne politično-ekonomske principe organizacije družbe in dela od poznega srednjega veka do danes. Prva je faza obdelovanja zemlje, obrti in zemljiškega gospostva. Ta se je konec 18. stoletja v Evropi prelila v naslednjo, moderno fazo masovne proizvodnje in množičnih hierarhičnih struktur. Po dvesto letih rasti produktivnosti se je v šestdesetih letih 20. stoletja na Zahodu odprl potencial za prehod v fazo razvezanosti dela od preživetvene nuje. V tej fazi poglavitni izziv ni več proizvodnja, pač pa soodločanje o tem, kako in kam usmerjati nakopičene produktivne moči. Tako kot je obdelovanje zemlje skozi prehod v masovno proizvodnjo zdrsnilo iz dominantne dejavnosti v obrobno, tako prehod v naslednjo fazo vodi skozi krčenje dela za potrebe preživetja na splošno. Izginjanje nuje po rutinskih delih pa potiska v ospredje nujo po delovni sili, ki je sposobna samostojnosti odločanja. Nadaljnja rast produktivnosti zato zahteva reorganizacijo odnosov v smeri družbe soodločanja.

Avtor poudarja, da smer prehodov med fazami ni zagotovljena. V sedanji turbulentni postmoderni situaciji se fokus produktivnih moči močno nagiba tudi v smer krepitve nadzora, omejevanja iniciative in  v zamrzovanje razrednih odnosov – v smeri nekakšnega novega tlačanstva. Navzkrižno polje družbenih silnic, tako tistih, ki vlečejo skozi prehod v novo fazo, kot tistih, ki vlečejo v predhodno, predstavlja talna instalacija iz vijugastih kartonskih linij in puščic lepilnega traku. Razstavo dopolnjujeta še dve stekli ter grafični prikazi faznih prehodov in silnic.

Borštnikova dela na gledalko_ca napravijo znaten vtis ne samo zato, ker abstraktno razmišljanje materializirajo kot vidno, razumljivo in otipljivo, ampak tudi zato, ker obenem utelešajo estetiko vizualnega. To mu uspe z uporabo dostopnih in cenovno ugodnih materialov po principu arte povera in po načelu naredi sam_a. S tem gledalko_ca prepriča, da so za izvirnost, učinkovitost in prepričljivost veliko bolj kot količina sredstev za materialno realizacijo dela pomembni poglobljen razmislek, iznajdljivost in navdih.

Julij Borštnik je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 2007. Leta 2005 je prejel študentsko Prešernovo nagrado in mednarodno nagrado za umetnike Essl Art Award. Leta 2008 se je vpisal na podiplomski študij filozofije, ki ga v sodelovanju z Univerzo v Novi Gorici izvaja Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poglavitni cikli njegovega ustvarjanja so Osnovni gradniki logike, Fazni prehodi, Prihodnost dela (v soavtorstvu z Abelom Heijkampom ter v okviru društva Stvarnost, v sodelovanju z Gibanjem za dostojno delo in socialno družbo, Delavsko svetovalnico in Radiom študent) in Narava & jaz. Redno sodeluje tudi s kiparko Katjo Oblak. Od leta 2011 poučuje kiparstvo na Likovno izobraževalnem centru (LICE) v Ribnici ter risanje in kiparstvo na Likovni šoli v Mestni galeriji Nova Gorica, katere soustanovitelj je. Z letom 2020 se je lotil razvijanja samosvojega pedagoškega pristopa Znanost skozi umetnost.

http://julijborstnik.eu/

-----------------------------------------------------------------------------------

Produkcija: Rokodelski center Ribnica/Galerija Miklova hiša.
Koprodukcija: KUD Mreža/Galerija Alkatraz.

Razstavo so omogočili Občina Ribnica, OKNA TIM d.o.o. in ERTL GLAS
STEKLO d.o.o.  Program KUD Mreža/ Galerije Alkatraz je podprt s sredstvi Ministrstva z kulturo RS in Mestne očine Ljubljana.