30. obletnica izbrisa: Zločin ne zastara: ne izbrisa, ne Roga, ne tovarišic_ev, ki jih ni več med nami, ne bomo nikoli pozabile_i

20 Februar 2022 > 28 Februar 2022 Vljudno vabljene_i na ogled razstave "30. obletnica izbrisa: Zločin ne zastara: ne izbrisa, ne Roga, ne tovarišic_ev, ki jih ni več med nami, ne bomo nikoli pozabile_i", v Galerijo Alkatraz, v nedeljo, 20. februarja, od 19.00 naprej. Razstava bo odprta do 28. 2., vsak dan, tudi v soboto in nedeljo, od 11.00 do 19.00.

26. februarja bo minilo 30 let od izbrisa 25.671 prebivalk_cev Slovenije iz registra stalnega prebivališča RS. Minevajo tri desetletja neštetih borb za preživetje in borb za povrnitev odvzetih pravic. Izbris, sistematična kršitev človekovih pravic, je ljudi pahnil na rob preživetja, nekatere pa tudi v smrt. Mnogim je pustil hude zdravstvene in druge posledice. Več let jim je bilo onemogočeno legalno delo, kakršnakoli potovanja v tujino, tudi za obisk sorodnic_kov ali z namenom urejanja dokumentov, so bila nedosegljiva. Živele_i so pod pritiskom deportacij, preganjane_i in osovražene_i, nerazumljene_i in nevidne_i – do boja za povrnitev pravic in dostojanstva – ko so se združile_i, povezale_i, nastavile_i družbi ogledalo ter zahtevale_i svoje pravice nazaj.

Tako mineva 8 let od smrti legendarnega Aleksandra Todorovića, dolgoletnega borca za pravice izbrisanih, ki je s svojimi intervencijami in analizami pretresal slovensko javnost od začetka dvatisočih. Takrat je na Ptuju skupaj z drugimi soborkami_ci ustanovil Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS), kasneje pa še društvo Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov - združenje za človekove pravice (CIIA). Navkljub nasilju, ki ga je doživljal najprej na upravnih enotah in kasneje, ko se je javno izpostavil, v medijih in na ulici, se nikoli ni uklonil pritiskom všečnosti, zmernosti in ponižnosti. Nasprotno, njegove primerjave zločinskih režimov, zahteve po kazenski odgovornosti političark_kov ter nujnosti opravičila, družbene refleksije in poprave krivic, so bile vedno ostre in pogumne.

Obenem mineva prva obletnica nasilne nezakonite evikcije Avtonomne tovarne Rog, na naslovu katere je bilo registrirano tudi društvo CIIA. V Socialnem centru Rog, na Trubarjevi 72, so vrsto let delovale izbrisane_i aktivistke_i in njihove_i najtesnejše_i zaveznice_ki in soborke_ci ter skupaj ustvarjale_i heterogeno skupnost v boju za boljši svet. Evikcija pomeni uničenje domovanja te skupnosti, ki je pomembno prispevala k lokalnim in mednarodnim družbenim dinamikam v prid svobodnejšega in pravičnejšega sveta. Ilegalnost izbrisa se tako ponovi z ilegalnostjo rušenja Roga; kot so nekdaj izbrisanim na okencih upravnih enot v obraz govorile_i “ni vas tukaj”, tako je pred letom dni župan zatrjeval “da v Rogu ni bilo nikogar”, medtem ko so varnostnice_ki ob spremstvu proti-izgredne policije vlekle_i ljudi iz njihovih rogovskih domov, se izživljale_i in ropale_i lastnino posameznic_kov in kolektivov, in nazadnje, kot v primeru izbrisa, širile_i lažno propagando.

Kljub povsem drugačnim okoliščinam in motivom lahko vlečemo vzporednice mehanizmov, ki jih oblasti uporabljajo, ko z nasiljem kreirajo družbeno realnost po meri kapital-nacionalistične paradigme. Kljub odločbam ustavnega sodišča, evropskega sodišča za človekove pravice, kljub pričevanjem številnih oseb z izkušnjo izbrisa, znanstvenim študijam o izbrisu, obsodbam izbrisa s strani mednarodnih in domačih organizacij človekovih pravic, državno tožilstvo odgovornosti za izbris nikoli ni terjalo. Prav tako ni videti, da bodo župan in njegovi vojščaki_nje bili_e kadarkoli primorani_e odgovarjati za ilegalno, nasilno uničenje Avtonomne Tovarne Rog. Hkrati pa se nekaznovanost širi in nadaljuje na mejah, ko policistke_i dnevno potiskajo (push-back) migrant_ke na slovensko hrvaški meji. Če bi bil Aco še živ in če bi Avtonomna Tovarna Rog ne bila uničena, bi danes skupaj z njim razkrivale_i zločine na mejah in izpostavile_i svoja telesa na ulici za pravico do svobode in zaščite za vse.

Z razstavo opozarjamo, da ne bomo pozabile_i in ne bomo dopustile_i kolektivne amnezije krivic in zločinov oblasti. S tem želimo ohranjati pri življenju iskro upora, v upanju, da v prihodnje onemogočimo brisanje ljudi, prostorov in skupnosti.