Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
05 November 2021 > 25 November 2021 Vljudno vabljene_i na otvoritev skupinske razstave "Umetnikov ego", ki jo kurira Petja Grafenauer, v petek, 5. novembra 2021, ob 19.00 v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Miklova hiša v Ribnici.
Sodelujejoče_i umetnice_ki: Nika Autor, Viktor Bernik, Eclipse, Ištvan Išt Huzjan, Sanela Jahić, Žiga Kariž, Zvonka Simčič, Andrej Škufca, Tomaž Tomažin.
Kuratorica: Petja Grafenauer.
Kreativnost je lastnost, ki je izjemnega pomena za človeški razvoj in sinergično združuje mnoge panoge. Od umetnosti, ki je eden njenih domicilov, do gospodarstva, ki je v neoliberalizmu uspešno prevzelo in pervertiralo nekatere metode in vzorce, ki jih je izumila, ter jih preusmerilo v finančni dobiček.
Danes, ko je kreativnost v našem svetu z večino svojih zakonitosti tako rekoč prekopirana iz sveta umetniške ustvarjalne svobode v organizirani svet kapitala, in je spremenjen njen cilj iz svobodne dejavnosti v aktivnost, ki prinaša denar, je kreativnost v umetnosti ostala na drugem tiru. V družbi, kjer je vrednota kapital, se v medijih in med ljudmi več govori o izjemni ceni kakega umetniškega dela, morda o škandalu, kadar se o umetnosti sploh govori, izgublja pa se razumevanje pogleda na umetnost kot nosilko globljih sporočil in njene intrinzične vrednosti.
Povod za koncept razstave, ki poskuša kazati in trditi, da se je k umetnosti vredno in nujno vračati, saj kapital ni najvišja človeška vrednota, temveč nas mnogo bolj polnijo lepota, čudenje, učenje, spoznanje, pogled …, ki pa lahko kakovostno nastajajo in se kažejo le v svobodni ustvarjalnosti, ki ni (ali je vsaj čim manj) podrejena zahtevam kapitala.
Umetnost potrebuje svobodo ali bolje, umetnica in umetnik potrebujeta okolje svobode, da lahko izražata lastno kreativnost in s tem posegata izven ustaljenih vzorcev sveta. To poseganje navzven iz vsakdanjosti in upadanje statusa umetnosti v družbi, predvsem pa neizobraženost - naša država ni razvijala dobre umetnostne pedagoške podlage za otroke in mladostnike, v zadnjem času pa je naravnanost do nekaterih izrazov v umetnosti navzven namenoma degradirana - sta pripeljala do tega, da ljudje umetnice in umetnike razumejo kot pridaniče, lenuhe brez rednega delovnega časa, predvsem pa drugačne od normale. Taka obdobja smo poznali v bližnji zgodovini v Nemčiji ali še prej v Rusiji, medtem pa so bila obdobja, ko je bila umetnost cenjena, odvisno od družbenega trenutka in postavitve sil na časovnici odprtosti ali totalitarnosti v družbi. To negativno razumevanje, ki ga vsaj ne bi pričakovali povsod, sega celo do najbolj izobraženih. Izrazi ga npr. izjava profesorice na eni od sej Univerze: »Saj veste, oni so umetniki, oni reagirajo drugače, burno, hitreje, ampak saj zato pa so umetniki.« Celo v strokovni literaturi je prisotno, npr. v Taschnovi monografiji o Yvesu Kleinu, kjer je zapisano, da je odraščal ob starših umetnikih, teta pa mu je služila za drugi pol in mu vlila »ljubezen do solidnejših vrednot«.
Umetnike in umetnice od nekdaj spremlja sloves nesolidnosti, drugačnosti, ekstravagantnosti, nesposobnosti za rokovanje z materialnimi dobrinami in administracijo, melanholičnosti, čustvenosti in podobnega. V nekaterih obdobjih, je bilo njihovo vedenje in ustvarjanje predmet občudovanja in zavisti, v drugih pa ni bilo cenjeno in je bilo celo preganjano. Kot danes, ko celo minister ne loči med socialno podporo in podporo umetnikom in umetnicam. Se kdo pri vsej politizaciji še posveča resničnemu pomenu umetniških del in nujnosti pogojev za njihov nastanek?
Tudi tega ni moč zanikati, da so bili v zgodovini med duševno bolno populacijo tudi umetniki, a njihove diagnoze so nam za razliko od mnogih slehernikov znane prav iz izpeljav popularnih biografij in polznanstvenega polja, ki se imenuje patografija in raziskuje patologijo v umetniških delih (posebej so se tako ukvarjali z van Goghom, predmet takih raziskav pa so bili med drugim tudi Czeslaw Milosz, Henry Moore, Sigrid Undset, Jane Austen, Anton Čehov, George Eliot, John Milton, Johann Sebastian Bach, William Shakespeare in drugi). A spisek uspešnih umetnikov, ki so se ob tem spopadali z boleznijo, bi moral pravzaprav buditi upanje, kaj vse lahko človek doseže kljub bolezni, ne pa potrjevati povezave med duševnimi boleznimi in kreativnostjo.
Klinične študije med duševnimi boleznimi in kreativnostjo niso pokazale nobene povezave. Do teh nespametnih analiz je prišlo, trdi harvardski psihiater Albert Rothenberg, ker tako sleherniki kot strokovnjaki ne ločijo med kreativnostjo in duševno motnjo, saj obe vključujeta deviacije od normativnih načinov razmišljanja.
Ključne so razlike, saj so si simptomi duševnih bolezni povečini podobni v stereotipnih in pogosto banalnih načinih, kreativnost pa vključuje nepričakovane in bogate rezultate. Kreativna dejanja so namenska, bolezenska nehotena. Tudi trpljenje je skupno duševnim boleznim in kreativnosti, a pri umetnicah in umetnikih je to navadno rezultat uspeha ali neuspeha in njegovih posledic, ne pa vzrok, iz katerega bi se ustvarjalnost rojevala.
Rešitev za to zmešnjavo se ponuja v razumevanju kreativnosti, ki jo je Rothenberg opredelil s tremi kognitivnimi kreativnimi procesi: artikulacija sep-con (sep = ločena, iz angl. separate; con = povezana, iz angl. connected), Janusovi procesi in homospacialni procesi. Vsi so zdravi in adaptivni, se pa razlikujejo od normativnega mišljenja, težko se jih je priučiti in za razliko od duševnih bolezni so hoteni in namenski. Drugi dejavniki, ki pripomorejo h kreativnosti, so averzija do dogem, fleksibilnost in ljubezen do sprememb in novosti. In takšna je kreativnost, svobodna in ne kapitalizirana umetniška kreativnost, ki jo predstavlja razstava.
Delo Nike Autor Za Slavo (2013) temelji na muzejski dokumentaciji Muzeja narodne osvoboditve iz Maribora o Slavi Klavora iz fascikla 1–7. Instalacija se dotika poskusa iskanja skorajda neobstoječe osebne zgodovine herojinje NOB. Motiv Slave Klavore, slovenske pripadnice upora proti okupatorju, ki so jo Nemci ujeli, mučili in usmrtili v Mariboru v zgodnjem letu 1941, po vojni pa jo je nova oblast predstavila kot narodno herojinjo, po njej imenovala šole in ceste, ne more čustveno in človeško prodreti v nas brez osebne zgodbe o njej. Brez nje je le zveneče ime pretekle zgodovine. Pred smrtjo, ko si je po pričevanjih raztrgala bluzo in pokazala z modricami posute devetnajstletne prsi ter zakričala: »Streljajte, prokleti psi! Smrt fašizmu!« je v steno svoje celice vpisala besede: »Nič govoriti, nič vedeti, nikogar poznati.«
Prek instalacije podoživimo grozo posameznice, »lista, odtrganega od drevesa«, ilegalke, ujete v kremplje smrtnega sovražnika. Delo je globoko osebno, a vendar politično, nikakor pa populistično. Medtem ko skuša slovenski prostor v teh letih politikantsko revidirati preteklo zgodovino, Nika Autor z gesto umetnosti preseže populizem. Vsakdo razume, da gre tu za življenje samo, za podoživetje teže trenutka, obupa in prepričanosti, čustev in odločitev, ki jih v sebi nosi vsaka in vsak od nas, če jih le zmore, in se v dani situaciji tako tudi ravna. Slava Klavora se je – pa čeprav o njej ne vemo skoraj ničesar, ne tega, kaj jo je veselilo, ne tega, kaj žalostilo – do zadnjega trenutka borila za stvar, v katero je verjela. Nika Autor jo je kot osebo, neustrašno dekle, dobesedno ugrabila iz arhivskega materiala, da nam je poklonila moč čutenja. Slava Klavora bi letos praznovala 100 let.
Biografija, v kateri na vrhu strani piše »Viktor Bernik, vizualni umetnik«, vsebuje presenetljivo število izjemnih razstav, nagrad in drugih presežkov, nato se nadaljuje z nizanjem umetniških stvaritev, ki ves čas presenečajo in nenehno navdušujejo tako svet umetnosti kot tudi širšo javnost. V enaki meri je presežno tudi delo na razstavi Umetnikov ego z naslovom »Živjo, jaz sem Viktor. Viktor Bernik.«
Kaj torej delo »Živjo, jaz sem Viktor. Viktor Bernik.«predstavlja? Ena od možnih vstopnih točk, od koder ga lahko gledamo in poizkušamo razumeti, je seveda to besedilo, ki nekaj sporoča, kar običajno kritiška besedila tudi počnejo. Vendar je, kot vsak drug tekst, to besedilo hkrati tudi podoba, ki je sestavljena iz črk in besed in stavkov, pa tudi iz vejic, pik, pomišljajev … In praznin, kjer črk in znakov ni. Praznina na pravih mestih je seveda pomembna za pravilno razumevanje besedila, sajka dar jebi z arno po sta v ljenanivr ed u inbese da kurac elok letvica po stane. Še bolj radi
kalna praznina pa lahko celo zapusti logiko teksta in v celoti zdrsne v polje podobe. Vidimo jo kot nekakšen manko, kot motnjo, kot odsotnost vsebine in pomena besedila. Praznina zgoraj deluje kot napaka, kot motnja, kar pa je zgolj posledica trka dveh nekompatibilnih komunikacijskih kodov. Prvi kod – likovno kritiški tekst, z drugim, ki je vanj vdrl, ni kompatibilen in je zgoraj, sredi za besedilo nerazumljive praznine doživel začasno izgubo smisla. A praznina sama ni brez smisla. Nič ni brez smisla. Kaj se torej dogaja s tem besedilom? Je to še vedno kritiški tekst, ki opisuje likovno delo? Ali morda zapušča svoj teritorij in postaja kaj drugega? Kaj je drugi kod, ki je ustvaril motnjo, od kod prihaja? Sta morda med seboj trčila prav kritiški tekst in likovna umetnost? Kako prepoznamo kod kritike in kod umetnosti? Razlike ne gre iskati zgolj v formi enega ali drugega, temveč predvsem v motivu in pa v potencialu. Prvi ima jasen namen, pravila in pričakovanja, drugi ne, je bolj nor, nepredvidljiv, morda bolj svoboden. Dva diskurza živita eden z drugim in eden za drugega, se medsebojno napajata, a sta v praksi nezdružljiva. Zakaj je potem besedilo pred teboj takšno, kot je? Mar ga ne piše likovni kritik? Mar teksta ne piše Petja Grafenauer? Ne. Ne v celoti. Te črke in besede in stavke tipkam jaz. Živjo, jaz sem Viktor. Viktor Bernik.
Miniaturni brikolaž Sanele Jahić Deregulirana vizija (2013) s svojo enostavnostjo – gre za stara očala z eno kalejdoskopsko lečo, usmerjena proti kovancem, ki se ob pogledu skoznje multiplicirajo – morda vzbudi začudenje, saj umetničin opus navadno zaznamujejo zapletene analize in kompleksni strojni sestavi, ki v vsakdanjih procesih razkrivajo ideologije kapitala in njegovega perfidnega vdiranja v vse pore naše družbe. A prav to na prefinjen, estetski in enostaven način stori tudi Deregulirana vizija. Ta nas opominja, kam nas je pripeljal koncept presežne vrednosti. Ko skozi očala s predelano lečo pogledamo kovanec, ki se razprši v nepregledno množico enakih, uvidimo bistvo poznega, le še s finančnimi posli zaznamovanega kapitalizma: multipliciranje vrednosti, ki nima dejanske oz. realne osnove. Opozorilo, ki nam ga Jahić ponudi, znova, kot vsa dela na razstavi, pripoveduje o pogledu na svet, ki je očiten, a ga šele umetnik s svojim delom zmore napraviti vidnega, ga razkriti in gledalcu – uporabniku ponuditi metaforo resnice sodobnega časa.
Video instalacija Andreja Škufce Gesture (2015) v neskončni zanki uporablja gibljivo, a dokaj statično podobo kot medij za raziskovanje praznine geste, za občutje odtujenosti (nem. Entfremdung). Podoba mladostne plavolaske, ki se vsake toliko prikupno nasmehne gledalcu, kot da ga gleda nazaj, postane s časom nelagodna. Praznina se pojavi, ko vidimo, da sporočila ni, da je tu le njegov medij. Portret se zazdi nečloveški, umeten. Čemu se dekle nasmiha, čemu prijaznost, kakšen kontakt skuša v resnici tvoriti digitalna podoba? Za gesto ni ničesar. Praznina. Je to računalniško obdelani avatar, kakršni se nam nasmihajo z reklam, storitev, ki nam jih nudijo podjetja, a brez sporočila? Tisto, kar se skozi gesto ponuja, je praznina, podpora vsakega oglasa ali druge komercialne produkcije, a tam je ne opazimo, ko podležemo sporočilu, ki je tu odvzeto. Produkta in informacije ni, le izvajalkina prijazna in prazna gesta. Podoba, ki jo kaže video, nakazuje, da nas podoba razume in sprejema, da nam želi biti blizu, da se do nas vede prijateljsko in ljubeznivo, a ob ponovitvah brez informacije, ki naj bi le zaobjela manjkajoče posredovano, čutimo le oddaljenost, praznost, hladnost in neosebnost (nem. Unheimliche) sodobnega neoliberalnega kapitalizma.
Ištvan Išt Huzjan v svojem delu Vsak je umetnina (2021) raziskuje, kaj se zgodi z ustvarjalcem, kreativcem, če ta postane umetniško delo. Huzjan se podvrže procesu hipnoze, ki jo izvede strokovnjak, terapevt medicinske hipnoze Mitja Perat. Tisto, kar se zgodi, je neznanka, dokumentirana s fotografijami in predstavljena na razstavi. Le tisti, ki je doživel, da je bil sam umetniško delo, lahko o tem priča. Medicinska hipnoza, ki že dolgo velja za utemeljeno medicinsko vedo in jo uporabljajo celo v svetovno priznanih bolnišnicah Zahodnega sveta, postane umetnikovo orodje, tema pa, da postane umetnina tisti, ki mu je do nje največ – umetnik. Izstop iz vsakdanjega doživljanja in razvoj posebnega odnosa z umetnino, odrekanje avtorstvu v celoti je tisto, kar je vidno kot rezultat Huzjanovega dela.
Žiga Kariž, ki je s skupino kolegov slikarjev v slovenski prostor ob koncu devetdesetih letih vnesel slikarstvo razširjenega statusa vizualnega, je prehodil dolgo pot od slike do instalacij, dogodkov in biopolitične umetnosti, da bi se v zadnjem obdobju (2020–2021) znova vrnil k dvodimenzionalnemu upodabljanju v sliki in risbi. Z vsemi plastmi vedenja o osebni izraznosti, konceptualnosti, nekontroliranosti in natančnosti podobe je Kariž risbe pričel ustvarjati sprva naključno, abstraktne podobe so nastajale ob podlaganju papirjev za nastanek nekega drugega umetniškega dela, nato pa je nanje postal pozoren in jih pričel dopolnjevati, pre- in nadslikavati, risati in upodabljati po že ustvarjenem, plastene in ponekod prazne risbe so dobivale skoraj nezaznavne znake in velike poteze, polnost in praznino, kontroliranost roke in naključni zapis. Kar se zdi kot formalna raziskava platna, sloni na novem začetku v času, ko so tehnična orodja postala vsakdanjik in ne raziskovani del umetnikove poti. Kljub temu, da ta dela pri Karižu verjetno prvič po zaključku študija v dveh dimenzijah segajo v iskanje proste poti izraznosti in izpuščanje lastnega ustvarjanja izpod nadzora ter se s tem bližajo t. i. avtonomni umetnosti, jih ne moremo brati kot zgolj takšna, saj umetnikov opus potrjuje, da se za navidezno odprtostjo vedno skrije precizen konceptualni načrt.
Video Tomaža Tomažina Who’s There ? It’s Me! (2007) je nastal pred več kot 13 leti, a še danes deluje aktualno, čeprav se je tehnologija že premaknila naprej in bi lahko avtor zato danes idejo izvedel še bolj čisto. A tega pravzaprav njegova dela ne potrebujejo. V videih, ki jih je ustvarjal ob koncu prvega desetletja našega stoletja, postavlja lastno podobo v kulturno prepoznavne vzorce. V njih na novo odigra obstoječe vloge in njegova glava zamenja obstoječe junake na zaslonu. V dobi vizualne manipulacije je Tomažinov video izvrsten zgodnji odgovor na stanje, ki danes obvladuje družbo jaza, iskanja identitete in nezmožnosti uiti svoji lastni. Pet jih že sedi za mizo in vsi so isti. Prihaja pa tudi drugi, znova isti, s Tomažinovim glasom, a ostane jih lahko le pet, druge odženejo. Pet istih, pet istih nevidnih, nič se ne zgodi. Ionesco. Glave obrnejo le, ko slišijo, da bodo nekaj dobili, da je eden od jazov nekaj prinesel. A neuspešno, Počakati je treba petnajst minut. V petem poskusu nekdo od jazov odide in odpre vrata. Vrne se z masko. Postane nekdo drug. Celota je pretrgana. Jaz je razbit.
Dokumentacija dela umetniškega dvojca Eclipse si je zaradi preseganja ustaljenih norm pred leti nakopala celo (neuspešno) kazensko ovadbo Katoliške cerkve, ki ni prepoznala umetniške vrednosti reapropriacije Matere božje s Ptujske gore v 21. stoletju. Umetnici sta leta 2007 v galeriji Kapelica v Ljubljani izvedli performans 11 (In emotion we break) in uporabili tudi motiv Marije, zavetnice Ptujske gore, ki pod svojim plaščem ponuja zavetje vernikom. Predstava Eclipse je bila reapropriacija motiva; avtorici sta namreč z zanju značilnim mehkopornografskim pristopom upodobili Marijo zavetnico s plaščem s Ptujske gore, pri čemer je ena od njiju nastopila kot Marija in je izpovedovala svojo izkušnjo iskanja ljubezni ter pod plaščem ponudila zavetje vsem tistim, ki so ji pomagali hoditi po njeni poti. Gre tu res za blatenje podobe, kot se je zdelo Cerkvi, ali je treba pogledati pod plašč prvega pogleda in razumeti projekt kot izjavo o ženski, ki v realnem in kot podoba ponuja zavetje drugemu spolu, ki je še vedno tista, ki ni dosegla enakopravnosti, ki še vedno opravlja naloge matere, uslužbenke, gospodinje, kuharice, zapeljivke in med čudnimi časi pandemije še učiteljice, zdravstvene delavke in še mnogokaj? Kakšna je razlika med realnostjo in podobo? Kaj imata skupnega? Marija je tu poudarjeno ženska in tista, ki pod svoj plašč skrije premnogotero ljubezen.
Zvonka T Simčič razstavlja fotografijo na platnu v naravni velikosti z naslovom Corona Queen | Kraljica miru (2020). Umetnica v številnih projektih, intenzivneje pa od leta 2014 išče trenutke prisotnosti v pristnosti, v slovenščini sta si besedi prisotnost in pristnost povsem blizu. Ko v besedi prisotnost zbledi črka o (O = 0), se pojavi beseda pristnost. Raziskuje globino mirovanja in počitka skozi negibnosti, v sebi išče stik, ki si ga v hiperprodukciji le stežka privoščimo in je včasih zakopan tako globoko, da se do njega skoraj ni moč dokopati. Večkrat izvaja performans tako, da popolnoma negibna sedi več dni v zaporedju. In to nam je storil tudi covid-19. Zaustavil nas je, kot nas Simčič s podobo vabi, da se tudi mi zaustavimo, da pozitivno doživimo občutek miru, ki ga je vsaj tu in tam prinesel. Kraljica miru seveda spomni tudi na Marijo, tisto, ki prinaša dobro in se je prikazovala ljudem v težkih časih ter jim menda, tako pravijo, tudi kaj sporočila. Umetnica namesto nje sporoča: »Ljudje delamo ogromno nepotrebnih stvari. […] Na ta način postajamo sužnji sistema in sužnji samih sebe. […] Potreben je izstop. […] materinski srčni utrip moramo povezati nazaj v izčrpani telesni ego. […] Največji mir Corone Queen sem doživela, ko sem ustavila sebe, da sem skrbela za mamo pri njenem odhajanju.«
Vsako izmed umetniških del na razstavi na lasten način prestopa vsakdanje norme, pa naj gre za verske podobe, bolezen, politiko, kapitalizem, svet umetnosti, neoliberalizem, način življenja ali razumevanje lastne identitete. Kažejo se nam podobe, ki so že v nas, razmisleki o rečeh, o katerih včasih ne zmoremo spregovoriti niti z najbližjimi. Odpirajo poti v misel, doživetje, svet pogledajo z drugega zornega kota. Tu je prava, še nekapitalizirana kreativnost, prostor svobode pogleda, mišljenja in utelešenja. Kako bi kot družba lahko dopustili, da ta kraj, umetnost, izgublja na vrednosti, ko pa je temelj našega obstoja kot človeških bitij?
Petja Grafenauer
