Odpiralni čas:
 
ponedeljek - petek:
11.00 - 19.00
 
 
 
 
 
 
 
 

[27. MEDNARODNI FESTIVAL SODOBNIH UMETNOSTI — MESTO ŽENSK] Dr. Xenia: “Četrti vogal – Pravice za naše boje”

02 Oktober 2021 > 28 Oktober 2021 Vljudno vabljene_i na odprtje 27. Festivala Mesto žensk in razstave s performansom: Dr. Xenia: "Četrti vogal. Pravice za naše boje", v soboto, 2. 10. ob 19. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto



 

               Dobrodošle_i na 27. festival Mesto žensk!                 


Dr. Xenia je novonastala skupna večspolna entiteta. Sestavlja jo preplet štirih oseb (umetnic Andreje Džakušič, Keiko Miyazaki, Ive Tratnik in umetnika Simona Macuha), ki so v preteklosti sodelovale v različnih medsebojnih povezavah, a nikdar v prav takšni obliki. Dr. Xenia je tako kolektivna oseba srednjih let, ki združuje različne identitete. Te so se skozi izobrazbo, vzgojo in delo oblikovale v aktivno, celo aktivistično persono, ki ne verjame, da je svet mogoče spreminjati, a si želi početi ravno to. Sam_a zase pravi, da je »etično kolektivno telo«, kar pomeni, da se mora ves čas truditi za lastno toleranco do vseh svojih sestavnih delov, izjav in dejanj. Skozi ustvarjalni proces si prizadeva emancipirati najprej samo_ega sebe in nato v emancipacijski proces kot aktivne gledalke_ce vključiti tudi druge. V svojih performativnih akcijah domišljeno uporablja preproste humorne mehanizme, s katerimi zrcali in hkrati sprevrača družbeno ustaljene vzorce obnašanja. Gledalke_ce prek svojih s pomeni in asociacijami bogatih del vabi k aktivni interpretaciji in skupni debati, skozi katero se razkrivajo plasti pomenov. Po besedah dr. Xenie je njena_gova estetika relacijska v Rancièrovem smislu, saj svojo publiko razume kot aktivne, razmišljujoče subjekte in ne zgolj pasivne uživalke_ce simulakrov spektakla.

Razstava poleg novih del prinaša arhivski pregled skupnih javnih akcij in performansov, ki so jih umetnice in umetnik v zadnjih desetih letih izvedle_i v okviru različnih medsebojnih sodelovanj z imeni SIVA, IvAn, IvAnKe in AnKo. Tematike del se razlikujejo glede na sodelujoče, skupno vsem pa je raziskovanje kulture vsakdanjih stvari in problemov, od obleke do hrane in menstruacije. Arhiv ponuja vpogled v preteklo umetniško prakso in je uvod v nova dela, nastala za pričujočo razstavo.

Naslov razstave izhaja iz znanega pregovora, ki odslikava patriarhalno razporeditev vlog pri domačem gospodinjenju. Pregovorni trije vogali hiše predstavljajo dom, intimni prostor, ki naj bi bil ločen od javnega življenja. Dandanes še toliko bolj, saj je za vse postal tudi prostor prisilne, z vladnimi ukrepi določene izolacije. Dr. Xenia prevprašuje to patriarhalno predpostavko doma, skozi ustvarjalni proces pa želi spremeniti zakoreninjene spolne in družbene vloge. Kot izhodišče za sprevračanje vlog zato vzame dihotomije: žensko/moško, intimno/javno, manifestno/latentno, domače/tuje.

Besedna igra iz drugega dela naslova se nanaša na zgodovinska prizadevanja samoorganiziranih kolektivnih protifašističnih, feminističnih, delavskih, migrantskih, manjšinskih in LGBTQ+ bojev za pravice. V luči aktualnega vladnega omejevanja in prepovedovanja protestov, ki spadajo med ustavno zagotovljene pravice, je naslov razumeti predvsem kot afirmacijo ustavnih pravic in poziv h kolektivni aktivnosti, aktivaciji skupnosti in vztrajnosti v prizadevanju za spremembe.

Pri razmišljanju o bojih in pravicah do njih dr. Xenia naleti na vprašanje družbene moči in potence kot njene manifestacije. Cinično krilatico »vse je igra« tistih na pozicijah moči vzame dobesedno in si igro prisvoji za svoj modus operandi, zato da bi opozoril_a na razliko med zlorabo moči in emancipatornim opolnomočenjem. Pri tem ne spregleda, da je otroška igra tudi socializacijski način spoznavanja in sprejemanja ustaljenih družbenih pravil obnašanja.

Štirje performansi dr. Xenie temeljijo na znanih (družabnih) igrah, ki se v tokratni izvedbi igrajo po novih pravilih. Vsak performans zapolni svoj metaforični vogal galerije, ki tako postane »hiša« bojev za pravice. Performans Zemljo krast dr. Xenia uprizori na zemljišču nekdanjega Rakuševega mlina v Celju, šolskega primera kapitalskih apetitov po parcelah na dobri lokaciji, ki izrinejo zamisli o neprofitnih prostorih za kulturo, namenjenih skupnosti in javnemu dobremu. Igra za teritorij se začne in konča z zaklinjanjem zamaskiranih nastopajočih, oblečenih v črna poslovna oblačila: "Kradem jaz, kradeš ti, krademo mi vsi."

V performansu Hišica iz kart se dr. Xenia z vlakom ne pelje na sever ali zahod, ampak v smeri jugovzhoda. Na poti, ki je v prejšnji državi peljala v Kumrovec[1], v novi državi pa se konča na zadnji postaji pred hrvaško mejo, skuša sestaviti hišico iz kart. Nemogoča naloga spomni na nezmožnost ustvariti varno življenje in dom, ki se stalno izmikata begunkam_cem in migrantkam_om, pa tudi prekarnim delavkam_cem vseh starosti, kamor sodimo tudi kulturnice_ki. Na koncu poti se dr. Xenia sooči s kruto realnostjo, ki preprečuje svobodno gibanje in katere grozljivi simptom je rezilna žica.

Človek ne jezi se je najprej feminističen odgovor na znano podobo partije šaha (oblečenega) Marcela Duchampa z (golo) Eve Babitz iz leta 1963. Je pa tudi referenca na performans Mojca ne jezi se[2], ki so ga na festivalu Rdeče zore z namenom zagovarjanja uporabe golote v umetniških delih  izvedle_i Petja Grafenauer, Zoran Srdić Janežič in Simon Macuh. Tu je ob oblečenih ženskah polgoli moški, ki med igro nikakor ne pride do poteze. Igralne figure v obliki rdečih nabreklih in zelenih mlahavih penisov humorno aludirajo na splošno sprejeto dojemanje potence kot simbola moči, ki služi izkoriščanju drugih. Performans budi bogastvo asociacij in pokaže, da zgolj zamenjava razmerij moči med spoli v družbi, kjer vsa ostala razmerja ostanejo nespremenjena, poleg tega pa še vedno temeljijo na kapitalistični ureditvi, nikakor ni rešitev.

Performans Fart Roulette (Prdeča ruleta) je pravzaprav piknik na travi, ki nas lahko spomni tudi na znano Manetovo sliko, čeprav so tokrat vse_i prisotne_i oblečene_i. Naslov se nanaša na rusko ruleto, avtorice_ji pa namesto nabojev streljajo prdce. Parodija obravnava resno temo okoljskega onesnaženja in njegovih daljnosežnih posledic. Umetnice_ki v Celju že dlje časa opozarjajo na lokalne onesnaževalke_ce (Cinkarna Celje in ostala industrija), vendar jih odgovorne_i ne jemljejo resno. Zanje pravijo, da »se spet nekaj sprdevajo« in dr. Xenia je to vzel_a dobesedno.

Sproščeno vzdušje prizorov, ki jih gledamo v performansih, v kontekstu resnosti obravnavane tematike vzbuja ambivalentna občutja. To je še ena dihotomija dr. Xenie. Soočen_a z vprašanjem, kako naslavljati velike zgodbe sodobne družbe s pozicije nemoči umetniškega subjekta, se odloča za uprizarjanje neuspelih poskusov spremembe le-teh: hišica iz kart se nenehno sesuva, prdcev nihče ne zavoha, tudi namizna igra, ki jo gledamo, daje vtis vrtenja v nesmiselnem krogu. Sicer paradoksalno prav ta strategija nenehnega spodletavanja odstranjuje prisilo nujnosti doseganja otipljivih rezultatov. Humor, ki se ob tem sprošča, ima subverziven potencial, saj prinaša ustvarjalno reakcijo na izhodiščno situacijo, jo premika v smer vidnega in jo s tem tudi problematizira.

Vsi našteti performansi so bili izvedeni brez publike, zabeleženi so v video zapisu. Peti performans z naslovom Pravice za naše boje pa bo dr. Xenia izvedla_el pred publiko na odprtju razstave in festivala Mesto žensk v prostoru Galerije Alkatraz. Tako kot prve štiri tudi zadnji performans definira prostor: štirje stebri v središču galerije označujejo štiri vogale in tvorijo boksarski ring, ki postane prizorišče bojev. Ali bodo to boji s publiko, same_ga s sabo, s sistemom ali kaj četrtega, bo jasno kmalu. Že sedaj pa je jasno, da dr. Xenia pri svojih igrah s sprevračanjem pričakovanih pravil vabi gledalke_ce k premisleku in se pri tem zabava.

 

--------------

Razstavo kurirajo Ana Grobler, Sebastian Krawczyk in Vesna Bukovec.
Otvoritveni performans dr. Xenie Pravice za naše boje se bo pričel v soboto, 2. oktobra, ob 19.00.
Javno vodstvo po razstavi z Andrejo Džakušič, Simonom Macuhom, Keiko Miyazaki in Ivo Tratnik bo potekalo v slovenskem in angleškem jeziku v torek, 12. oktobra, ob 17.00.

--------------

Dr. Xenia (r. 1975*) je novo kolektivno telo celjskih avtoric_jev Andreje Džakušič, Simona Macuha, Keiko Miyazaki in Ive Tratnik, ki so v zadnjih desetih letih v različnih medsebojnih kombinacijah realizirale_i umetniške skupine SIVA, IvAn, IvAnKe in AnKo.
* Izračunana starost Dr. Xenie: (1971 + 1971 + 1978 + 1980) / 4 = 1975



Skupine SIVA, IvAn, IvAnKe, AnKo
so različne kombinacije sodelovanj med Andrejo Džakušič, Simonom Macuhom, Keiko Miyazaki in Ivo Tratnik. Imena skupin so sestavljena iz začetnih črk ali zlogov imen nastopajočih. Vse skupaj se je leta 2009 začelo z obiskovanjem umetniških dogodkov, pri čemer so se začele_i oblačiti v izbrano barvo. Prva zaokrožena in celovita predstavitev je bila razstava obleka … človeka v Likovnem salonu v Celju konec leta 2010. Vsebine in sodelovanja so se nizala na zelo različne načine. Najprej je bila SIVA.

​​Andreja Džakušič je diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Izpopolnjevala se je na Vysoki školi výtvarných umění v Bratislavi na Slovaškem in na Akademii Sztuk Pięknych v Krakovu na Poljskem. Leta 2004 je bila umetnica na delovnem obisku v Belfastu. Je samozaposlena v kulturi in deluje kot performerka, intermedijska umetnica in pedagoginja v kulturi. Uporablja različne medije: performans, fotografijo, video, interaktivno instalacijo; ukvarja se predvsem z družbeno angažirano umetnostjo, skupnostno umetnostjo in umetnostjo v javnem prostoru. Kot predsednica aktivno deluje v Društvu likovnih umetnikov Celje in organizira razstave, dogodke in festival umetniških akcij v javnem prostoru Vstop prost/Admission Free. Deluje tudi v različnih umetniških kolektivih, kot so SIVA, Javna branja, IvAn, IvAnKe, AnKo, dr. Xenia idr. Živi in dela v Celju, organizira samostojne in skupinske umetniške projekte ter sodeluje na skupinskih razstavah pri nas in v tujini.

Simon Macuh je končal študij filozofije na Filozofski fakulteti in študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2011 je samozaposlen v kulturi in deluje na področju kiparstva, performansa in intermedijske umetnosti. Svoje delo gradi na način, da pogosto izhaja iz teorije, ki jo uporabi kot miselno in konceptualno izhodišče, ki ga nato z umetniškimi postopki prevede v prakso. Tako formalno kot vsebinsko ga zanimajo družbena razmerja, zato se pogosto povezuje z drugimi posameznicami_ki ali skupinami. Od leta 2009 sodeluje in soustvarja festival Vstop prost/Admission Free v Celju. V Celju je sodeloval tudi pri razstavah v Likovnem salonu in Galeriji sodobne umetnosti. Njegova dela so v stalni zbirki Centra sodobne umetnosti in v zbirki Galerije savinjskih likovnih umetnikov v Savinovi hiši v Žalcu, v videoarhiv Postaje DIVA pa so vključeni videi skupine SIVA, katere član je.

Keiko Miyazaki se je rodila v Ehime na Japonskem leta 1978. Ko je zaključila dodiplomski in magistrski študij likovne umetnosti na Univerzi Northumbria v Angliji (2003), se je preselila v Slovenijo. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2004) ter Akademiji za likovno umetnost v Krakovu na Poljskem (2005). Delo Keiko Miyazaki je osnovano na opazovanju evropskih socialnih vzorcev. Izvira z Japonske, odkriva pa nove vidike komunikacije s povezovanjem in vključevanjem svoje okolice. Prejela je Sakaide Art Grand Prix (1999), nagrado za video TV-oddaje Cosmos Cable (2005) in nagrado za kulturni prispevek za mesto Shikokuchūō. Od leta 1998 razstavlja svoja dela v Sloveniji in tujini. Živi in ustvarja v Sloveniji.

Iva Tratnik je leta 2012 magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Raziskuje različne umetniške prakse, med njimi tekstilne kolaže, oljna in akrilna platna, skulpturo, risbo, instalacije in druge site-specific intervencije. Vzporedno se ukvarja tudi s performansom, kjer eksperimentira z glasom, gibom, masko. Deluje samostojno ali v začasnih kolektivih.

 

Koprodukcija: KUD Mreža – Galerija Alkatraz, SCCA–Ljubljana in Mesto žensk.
Zahvala: Neja Berlič, Mojca Senegačnik, Mihaela Žveglič, Boks Klub Intercom Celje, Forum Ljubljana, Društvo ŠKUC, Radio Cona; podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

 

[1] Kumrovec je vas in občina Hrvaškem. Znan je kot rojstni kraj predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije, Josipa Broza Tita (1892–1980). Nekdaj je bil pomembna socialistična romarska destinacija, ki se je prelevila v turistično, zdaj pa je proga do tja praktično slepa, saj se mora vlak, ko pride do meje, vrniti po isti poti nazaj.

[2] Mojca ne jezi se, 2013, http://rdecezore.org/?l=2013&p=5095

fotografije: Nada Žgank.

Dr. Xenia: Četrti vogal – Pravice za naše boje, foto: Mojca Senegačnik