Odpiralni čas:
 
ponedeljek - petek:
11.00 - 19.00
 
 
 
 
 
 
 
 

[28.obletnica AKC Metelkova mesto]Maja Pučl: Rdeča nit

03 September 2021 > 24 September 2021 Vljudno vabljene_i na otvoritev pregledne razstave Maje Pučl "Rdeča nit", v petek, 3. septembra ob 19.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Vabljene_i tudi na vodstvo z umetnico, ki bo v četrtek, 9 septembra ob 19.00.

Ob vstopu v galerijo v času otvoritve razstave morate pokazati negativen rezultat PCR ali HAG testa, potrdilo o prebolelosti oziroma cepljenosti.

V okviru 28. obletnice Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto predstavljamo pregled umetniških del akademske slikarke Maje Pučl, ki deluje na področjih slikarstva, risbe, grafike, performansa, kaligrafije in plesa.

Maja Pučl že več let ustvarja znotraj AKC Metelkova mesto. S kiparko Tanjo Vergles sta kmalu po študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje skupaj najeli atelje na Gerbičevi ulici v Ljubljani. Ko se jima je iztekel najem, sta iskali nov prostor in ga našli v stavbi Pešaki v AKC Metelkova mesto, kjer sta ustvarjali 2 leti. Nato sta se preselili nadstropje nižje, v atelje Jožeta Baršija, kjer sta bili do leta 2018, ko je Maja Pučl v uporabo dobila atelje Mestne občine Ljubljana na podstrešju stavbe Lovci.

Postavitev razstave Maje Pučl odraža željo ekipe Galerije Alkatraz venomer predstavljati pestrost pristopov in estetik ustavarjalk_cev, ki delujejo znotraj AKC Metelkova mesto in so skozi delovanje v tem prostoru oblikovale_i raznolike avtorske poetike in načine izražanja. Pregledne razstave, ki jih vsakoletno prirejamo in ob katerih izdamo tudi katalog, so dobro izhodišče za debato o fenomenih vizualne kulture v našem prostoru. Že več let trajajoči proces poglobljenega raziskovanja ustvarjalnega dela akterk_jev, ki delujejo tu, odpira nove možnosti prikazovanja bogastva raznolikosti v avtonomni coni, ki se jo premalokrat povezuje z likovnim ustvarjanjem. Skozi proces prezentacije njihovega umetniškega dela razvijamo svoj večletni raziskovalni projekt, ki se je začel s projektoma Vmesna postaja (2012) in Končna postaja (2013) v sodelovanju z Zavodom za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana. Zanima nas, ali obstaja metelkovska umetnost: je ta pojem vezan samo na genius loci – metaforičen duh kraja, ki se preko svoje značilne atmosfere odraža v izvirni estetiki – ali morda še na kaj drugega, recimo skupnostni način delovanja v umetniški produkciji in širše?

Umetniško delo Maje Pučl se usmerja v upodobitev združevanja različnih dimenzij človeške izkušnje s pogledi, ki sobivajo na različnih ravneh percepcije. Z namenom približevanja in razumevanja sveta v najširšem smislu umetnica stopa stran od odslikavanja vidnega v smer izčiščevanja vidnega polja. Za njene slike so značilni izbrana in okrnjena paleta barv ter kompleksni vzorci, ki na prvi pogled delujejo enostavni. Naseljujejo jih abstraktne podobe in minimalističen pristop. Pogosto je v njeno ustvarjanje vključena tudi igra svetlobe med sestavnimi elementi umetniškega dela ali med njimi in okolico.

Umetnica prikazuje prostor, ki se nahaja onkraj vidne realnosti, do katerega dostopa s pomočjo svojih del, ki sicer ne nudijo jasnega referenčnega okvirja in jasno začrtane perspektive interpretacije. Če je želja nekaterih umetnic_kov, da bi s svojimi deli odprle_i prostor za refleksijo konkretnega pojava, se Maja Pučl usmerja v drugo smer: njena kontemplativno naravnana ustvarjalnost poskuša polje zaznav odpreti čim širše, da bi s tem prikazala – kot sama pove – kar je kozmičnega zunaj in znotraj nas. Tudi skozi to lahko razumemo motiv kroga, ki se pojavlja pogosto in v različnih realizacijah. Umetnica zatrjuje, da želi omejiti izražanje svojih mnenj, dela pa se loti brez vnaprej določenega koncepta. Preizkušanje možnosti, izogibanje usmerjanju in naklonjenost odpiranju pogleda na naključnosti včasih vodijo v presenetljive izbire tehnik. V preteklosti je uporabila luknjanje platen z namenom dela s svetlobo in senco, vezenje na platno in vezenje v sita, svetlobnostno poigravanje z zlatimi in srebrnimi barvami in materiali, na abstraktni ravni pa je v samo umetnino umeščala tudi odsotnost (projekt Prisotnost odsotnosti). Avtorica uporablja tudi ritme narave: na primer dež kot silo, ki usmerja podobe na risbi s tušem (cikel Dežne risbe), ali roso, ki ustvarja obrise na platnu, ki so nato izhodišče za slikanje (cikel Jutranje rose). Drzni poskusi izražanja v sodelovanju s silami narave ne zamajejo konsistentnosti avtoričine poetike, pravzaprav še dodatno poudarijo njen značilni umetniški odtis.

Razstava gledalke_ce vabi k premisleku o temeljnih vprašanjih, ki zaznamujejo naša življenja, ter daje prednost raznovrstnosti osebnih umetniških izrazov. Projekt, ki pušča vrata odprta različnim interpretacijam in ustvarja kontemplativno atmosfero za vsako_ega posameznico_ka, tako obiskovalkam_cem nudi prostor in čas, v katerem lahko razmišljajo o umetnosti in se poglobijo v vprašanje, kaj vse je umetniško delo na križišču umetniške ideje, navdiha, izbora medija in uporabe materialov ter izvedbe.

Poetika umetniškega izražanja in zanimanja Maje Pučl se ne sklada s stereotipno predstavo o pojmu metelkovske umetnosti, ki vzbuja asociacije na direktno sporočilnost, usmerjeno v zagovor vrednot oz. v kritiko institucij in politik, ali na estetiko, ki jo lahko povezujemo z gibanjem arte povera. Ne glede na to njeno ustvarjalno delo spada v umetniški prostor avtonomne cone, saj je Metelkova veliko več kot samo angažiran politični diskurz. Bogastvo tega prostora se nahaja ravno v pluralnosti pristopov, ki jih prepoznamo tudi na likovnem področju. V Galeriji Alkatraz bo na ogled prerez umetničinega ustvarjalnega opusa zadnjih desetih let, ki gledalko_ca nagovarja, da preveri, ali videno lahko opazuje drugače kot zgolj kot neposredna sporočila, ki nagovarjajo k ukrepanju, s katerimi se je srečeval_a v prostoru Metelkove. Tokrat je povabljen_a, da umetniške objekte opazuje s svojim notranjim očesom in jih uporabi kot izhodišče za opazovanje same_ga sebe, kot izhodišče za lastni proces opazovanja misli in čustev. Poleg prostora, ki ga umetnica zavzema s svojimi umetniškimi stvaritvami, bo torej na voljo drug prostor: mesto vizualne tišine, kjer ni vnaprej pripravljenih interpretacij in pravih odgovorov, je pa vanj vključena svoboda odprtega in ustvarjalnega  iskanja oz. spraševanja.

Sam odnos umetnice, ki ustvarja znotraj tukajšnjega okolja že več kot desetletje, do Metelkove kaže na širok diapazon možnih mnenj in načinov razumevanja avtonomnega prostora. Tako kot ni vsa umetnost, ki nastaja znotraj Metelkove, aktivistična, tako ni vsak_a metelkovska_i umetnica_k udeležen_a v kolektivnih procesih skupnosti. Umetnica ima do dinamike, ki je sestavni del dogajanja v avtonomnih prostorih, dokaj zadržan, nevtralen odnos. Kot sama pove, se raje osredotoča na individualno delo in niti ne čuti pripadnosti etosu ali povezanosti z ustvarjalnim delom drugih umetnic_kov, ki tukaj delujejo. Kljub temu se udeležuje skupnih dogodkov, kot so npr. odprti ateljeji, sejmi, organizirana vodstva po ateljejih, s svojim umetniškim prispevkom sodeluje na tukajšnjih festivalih (Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore) in je kot ena izmed avtoric_jev vključena v projekt Celostna umetnina Metelkova (Gesamtkunswerk Metelkova), ki se ukvarja s postavitvami zunanjih intervencij. Ne zdi se ji niti, da bi bilo smiselno uporabljati pojem t.i. metelkovske umetnosti, saj po njenem mnenju ta zares ne obstaja, a vseeno dodaja, da se čuti bolj povezano z dogajanjem na Metelkovi, odkar ima atelje v stavbi Lovci. Pravi pa, da ji raznolikost podob Metelkove pomaga, da se lahko še bolj poglobi vase med ustvarjanjem v ateljeju.

Njeno delo je odraz lastnega notranjega sveta, zunanji vplivi okolja, ki obkroža njen atelje, so precej manj pomembni, ne glede na to, da je to okolje glasno, vzdušje pa večkrat naelektreno. To je pozicija, ki je precej oddaljena od kolektivnega duha metelkovskih prvobork_cev in predstav o raznolikosti, ki daje navdih. Umetnica, ki se umika v lastno notranjost sredi metelkovskega trušča, ruši stereotipe in zaradi tega pravzaprav prispeva k pestrosti simboličnega metelkovskega mozaika.

Sebastian Krawczyk, Ana Grobler.


Fotografije: Nada Žgank.