Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
05 Marec 2021 > 02 April 2021 Vljudno vabljene_i k ogledu razstave "To jest wojna//To je vojna - izbor protestnih plakatov vsepoljske ženske stavke", od petka, 5. marca od 11.00, do petka, 26. marca do 19.00, v Galeriji Alkatraz. Razstava je del 22. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore.
Razstava je postavljena tudi v virtualni galeriji spletnega portala spol.si.
Osrednja razstava festivala Rdeče zore v Galeriji Alkatraz bo obravnavala najnovejša dela poljskih umetnic različnih generacij, ki so nastala v podporo protestom proti dodatnemu kleščenju že tako omejene pravice do abortusa. Izbrana dela obsegajo zlasti umetniške plakate v različnih tehnikah z jasnim političnim sporočilom proti odločitvi poljskega ustavnega sodišča. Množični protesti na Poljskem so trajali 14 dni v oktobru in novembru 2020 in so dosegli začasno odložitev objave odločitve ustavnega sodišča; 27. januarja 2021 pa je bila odločitev ustavnega sodišča vpisana v Uradni list in s tem je uradno stopil v veljavo nov zakon. Na Poljskem je tako sedaj »splav dovoljen samo v primeru ogroženosti življenja in zdravja matere ter v primeru utemeljenega suma, da je nosečnost posledica incesta ali posilstva«.[1] Kljub ukrepom za zajezitev koronavirusa so se protestnice_ki zopet podale_i na ulice. Poljska je imela sicer že od leta 1993 enega najstrožjih zakonov, ki omejujejo pravico do splava. V državi ima ogromno moč katoliška cerkev, poleg tega pa je politična oblast že vrsto let v rokah konservativne desnice. V zadnjem času Poljska sprejema vrsto nazadnjaških političnih odločitev, ustanavlja t. i. »območja brez LGBT ideologije«, napoveduje odstop od Istanbulske konvencije in podobno. V luči tega je odločitev ustavnega sodišča le še ena v vrsti odločitev, ki omejujejo pravice žensk*. Protesti proti skrajno desni konservativni politiki so se v preteklih letih odvijali že večkrat, a brez širše podpore javnosti. Tokratni protesti so zato posebnost, ki navdaja z upanjem, saj se jih je kljub situaciji s covidom‑19 udeležilo na milijone oseb.
Protesti, ki so jih zaznamovala gesla, kot so »wypierdalać« (odjebite), »jebać PiS[2]« (jebeš PiS), »to jest wojna« (to je vojna) in »piekło kobiet« (ženski pekel), so navdihnili tudi številne poljske umetnice_ke. V ekipi Rdečih zor prepoznavamo njihov prispevek h grajenju skupnosti v odporu proti patriarhalnemu zatiranju preko vizualne umetnosti, ki se – kot vedno – kaže kot izjemen povezovalni moment. Večina povabljenih umetnic je omogočila, da so njihova dela javno dostopna in jih protestnice_ki lahko prenesejo s spleta, natisnejo ter uporabijo na protestih. Vsa dela – od zdaj že globalno prepoznavnega simbola strele, ki ga je za prvi protest leta 2016 oblikovala Ola Jasionowska, pa do obešalnikov, črnih dežnikov, ženskih teles in gesel odpora – izražajo ideje skupnosti in solidarnosti ter odpora proti nasilju patriarhalnih oblastniških elit.
V Galeriji Alkatraz razstavljajo svoje plakate še Dagmara Skwarska, Agata Królak, Karolina Brzuszek in Anna Kniejewska. Z edino animacijo Boję się (Bojim se), ki prepričljivo upodablja občutke strahu in žalosti v učinkovitem in časovno kompaktnem formatu, pa se predstavlja Zuzanna Stach. Dela povezuje motiv strele, najsi kot simbol za vulvo pri Karolini Brzuszek, kot del trupa s kolenom, dvignjenim v razjarjen protest proti nasilju nad ženskami, pri Agati Królak ali kot del namiga na eksplozijo posode (za rojevanje) kot metafore za žensko telo pri Anni Kniejewski. Edina, ki v razstavljenem delu formalno ne vključi strele, čeprav vsebinsko vsekakor jo, je Dagmara Skwarska, ki pred stilizirano razprto osramje postavi iztegnjen sredinec. S tem sporoča, da ženska telesa niso v kolektivni lasti ideologije, države ali česarkoli in kogarkoli drugega kot žensk samih. Ola Jasionowska o situaciji na Poljskem[3] – ki se zdi bližje naši kot kadarkoli – piše, da desničarski narativi feministkam_om, LGBTQIA populaciji in iniciativam pripisujejo fašistične konotacije. Pri tem poudarja, da je označevanje ljudi, ki se borijo za človekove pravice, vključujoč pravice manjšin in žensk*, za fašistke_e hkrati neumno in kruto. Strela namreč predstavlja gibanje z vrednotami, ki so nasprotne fašizmu – svoboda je njegovo ključno sporočilo.
Umetnice se v svojih delih poigravajo tudi z barvami, povezanimi s poljskimi nacionalnimi simboli, in izpostavljajo diskrepanco med politiko države in človekovimi pravicami (žensk), ki bi jih le-ta morala zastopati. Umetnice, ki na razstavi predstavljajo različne generacije – od študentk do uveljavljenih ustvarjalk – in utelešajo različne, a dovršene umetniške in estetske pristope, so vstopile v politično borbo, ki ustvarja skupno vizualno podobo na podlagi feminističnega gesla »osebno je politično«. Ta podoba je v svoji raznovrstnosti in pogostnosti močnejša od svojih posameznih delov. Umetniška dela razstavljajočih umetnic izražajo kompleksnost odporniškega procesa na osebni in skupnostni ravni, utelešajo osebna čustva žalosti, strahu in surove jeze, a hkrati presegajo intimne občutke in prikazujejo skromen, a trden optimizem, za katerim stoji ideja skupnosti in solidarnosti. Na to kaže že njihova namerno javno dostopna plakatna oblika, na voljo za namene reprodukcije in uporabo na protestnih akcijah tako fizično kot na družbenih omrežjih.
Izkušnja s Poljske jasno kaže, kako je borba za pravice, tudi tiste osnovne človekove, dolgotrajen proces. V njem so male zmage množic izjemnega pomena, a nikoli ne pomenijo dokončne zmage in konca procesa. Tisti_e na oblasti imajo namreč vedno na voljo obilico sredstev in časa, da začnejo pravice ponovno odrekati in kršiti, ko smo najbolj ranljive_i, kot se to na primer kaže danes v zlorabljanju pandemije za grobe kršitve človekovih pravic.
Lucija Zajc, Eva Jus, Saša Nemec, Ana Grobler, Tamara Klavžar
