Odpiralni čas:
 
ponedeljek - četrtek:
11.00 - 19.00
petek: 
14:00 - 22:00
 
 
 
 
 
 
 

Lene Lekše: Strategije požvižgavanja

05 November 2020 > 30 November 2020 Vljudno vabljene_i k ogledu razstave Lene Lekše "Strategije požvižgovanja". Datum trajanja razstave je odvisen od vladnih ukrepov – obrazstavni program in novosti glede možnega ogleda razstave lahko spremljate na spletni strani in družbenih omrežjih naše galerije.

 

The world is divided into two types of people:
Those who whistle, and those who have tried.
(2005, film, Pucker Up: The Fine Art of Whistling)


Svet je razdeljen na dva tipa ljudi:
Tiste, ki žvižgajo, in tiste, ki so poskusili.
(2005, Našobi se: umetnost žvižganja  (Pucker Up: The Fine Art of Whistling)


V Galeriji Alkatraz se samostojno predstavlja umetnica mlajše generacije, Lene Lekše, ki je v preteklosti nase opozorila s svojimi kompleksnimi fiktivnimi svetovi. Ti so nagajivo živahni sami po sebi, igrivo pa je tudi povezovanje med številnimi posamezniki_cami, strokovnjaki_njami in umetniki_cami, ki prežema njihovo zasnovo. Čar umetničinega ustvarjanja je tudi v tem, da se ideja, ki je v izhodišču njenega delovnega procesa, vedno izmika, izmuzljiva pa so tudi njena dokončana umetniška dela. Vsebinsko so polna vprašanj, fizično pa popolnoma neulovljiva. V časih jačanja drakonskih ukrepov proti širjenju epidemije pa so še malodane onemogočena – še posebej zato, ker se osredotočajo na dejanje žvižganja, ki je v tem času postalo skorajda prevratniško dejanje.

Tudi v Strategijah požvižgavanja ima posebno vlogo vključevanje drugih sodelujočih – požvižgovalk_cev – kot sestavni del umetniškega procesa, ki je bil v središču koncepta razstavnega projekta Lene Lekše. Po eni strani naj bi galerijski prostor napolnili materialni objekti, po drugi pa tudi nematerialna prisotnost zvokov (in z njimi občutkov skupnosti), ki bi jih proizvajale_i udeleženke_ci številnih delavnic, srečanj in treningov. Na žalost je žvižganje kot umetniško izrazno sredstvo v živo de facto prepovedano tudi takrat, ko so kulturne ustanove lahko odprte za obiskovalke_ce, zato nameravamo ta del izpeljati v poletnih mesecih prihodnjega leta. Ponovno bo torej del razstave, kot smo v praksi vsestranske mlade umetnice Lene Lekše že vajene_i, zapustil prizorišče in čas razstave; zaslišale_i ga bomo v prihodnosti.

Lene Lekše žvižg vidi kot pristno in zelo osebno izrazno sredstvo, pa tudi kot kiparski material, ki za kratek čas odločno prodre v prostor, da ustvari neulovljivo in neponovljivo skulpturo. Na razstavi bo poudarek na zvoku s ščepcem naracije, kolažev fotografij in najdenih podob ter animacije žvižganja. Umetnica se v konkretnem primeru dotika predvsem dekonstrukcije pojma visoka sodobna umetnost in njenih neformalnih pravil; kot vedno to počne skozi humor, s poigravanjem in ustvarjanjem napetosti med resnim in neresnim ter prek postavitve nepričakovanega elementa oz. artefakta – žvižga – v galerijski prostor in širše.

V svojem raziskovanju je umetnica žvižganje opredelila kot spontano in naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi. To univerzalno obliko neverbalne komunikacije, ki je značilna za vse kulture, generacije in spole, obdaja avra trivialnosti, a je hitrejša, močnejša in prodre dlje kot govorjena beseda. »Homo habilis jo je najverjetneje uporabljal med lovom in nabiranjem mrhovine, prve pastirske skupnosti pa so jo uporabljale za signaliziranje svojim čredam in ovčarskim psom. Žvižge se sliši lažje kot besede, saj zvočno energijo zgoščajo v ozek segment frekvenčnega spektra, namesto da bi jo širili. V splošnem se pojavljajo v obsegu frekvence od 1000 do 4000 ciklov na sekundo, na katero je človeško uho najbolj občutljivo.«[1]

Žvižganje in umetnost imata torej nekaj skupnega. Tudi pronicljiva umetnost naj bi bila prodorna, glasna in daljnosežna. Žvižganje kot umetnost pa je lahko (bilo) tudi izraz svobode[2] in izžvižgavanje gesta upora. Žvižganje je v javnosti prepoznano kot nepotrebno banalno dejanje, kritična umetnost pa je dandanes (pre)pogosto predstavljena kot nekaj odvečnega in neproduktivnega. Lene Lekše se sprašuje, kaj se zgodi, če poveže oboje ter kot performativno in kiparsko prakso uporabi žvižg. Je požvižgavanje lahko umetniška praksa ali je to še ena izmed »nesmiselnih« stvari, ki jih počne umetnica_ik ? Lene Lekše izžvižgava neoliberalna vrednotenja s tem, ko se zgolj retorično sprašuje, če mora res umetniško delo vse biti  produktivno. Že Mladen Stilinović nam je s svojim Umetnikom na delu pred več kot štiridesetimi leti pokazal, da v resnici velja ravno nasprotno.

Ana Grobler


Lene Lekše (1995) je absolventka 3. letnika kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2016 je sodelovala na razstavi ALUO LXX; preteklost, sedanjost, prihodnost v Jakopičevi galeriji. V okviru izmenjave Erasmus se je eno leto šolala v Groningenu na Akademiji Minerva. V tem času je razstavljala v skupinskem projektu Minerva’s Next – Storage Wizard v razstavnih prostorih Corridor Project Space in Kunsthuis SYB. V galeriji Vrijdag v Groningenu je sodelovala pri soustvarjanju razstave When the Camp is in the dining room. Njeno delo Geenberg je bilo predstavljeno na Bienalu mladih v Osijeku in v ljubljanski Galeriji ŠKUC. Z deli Siesta in The Unstoppable Shoes je sodelovala na festivalu DA! v Zagrebu. Je dobitnica dveh priznanj ALUO in štipendistka Mestne občine Ljubljana.

[1] Besedilo v izvirniku: »Homo habilis may already have used it to maintain contact while hunting or scavenging, and the first pastoral communities will have used whistling to signal their flocks and their dogs. Whistles are easier to hear than words, because they concentrate sound energy into a narrow segment of the frequency spectrum instead of spreading it. Generally they occur in the frequency range of 1000 to 4000 cycles per second to which the human ear is most sensitive (Ostwald 1959:140).« Vir: Whistling in Antiquity, A. V. van Stekelenburg (Univerza  Stellenbosch), str. 68, 2000.

[2] »Samotarski učenjaki v dinastiji Han in Šestih kitajskih dinastijah so pogosto uporabljali žvižganje kot izkaz svojega prezira in zaničevanja posvetnih zadev ali kot izkaz odnosa absolutne svobode in spontanosti (...).« Besedilo v izvirniku: »Scholar-recluses in the Han and Six Dynasties often employed whistling to display their disdain and contempt towards worldly affairs or to show an attitude of absolute freedom and unrestraint.(…).« Vir: Whistling and its magico-religious tradition : a comparative perspective, Juilung SU (Nacionalna univerza v Singapurju), str. 31, 2006.

Zahvala: KUD Franc Kotar Trzin.

Spremljevalni program:

sreda, 25. 11. , 16.00: Strategije požvižgavanja: uvodna pesem / zoom požvižgavanje.
Na prvem dogodku ne bomo govorile_i, temveč zgolj žvižgale_i, izvižgavale_i in si požvižgavale_i. Vabljene_i vse_i žvižgajoče_i in tudi tiste_i, ki bi želele_i zgolj prisluhniti. Z nami bo poseben gost: Brian Crowley / The Whistle Tone (@thewhistletone).

Povezava:
https://us04web.zoom.us/j/78956401430?pwd=c0I2djdma1ZLajFkN3pXczlpOVdLdz09
Meeting ID: 789 5640 1430
Passcode: PkBp8e