27. obletnica AKC Metelkova mesto: Tomaž Furlan – Do jutra! | Meta Kastelic: Ženska | Rok Mohar: Černobilčki

08 September 2020 > 30 September 2020 Vljudno vabljene_i na 27. obletnico Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto, v torek, 8. septembra. V sklopu praznovanja smo pripravile_i dve razstavi: pregledni razstavni projekt Tomaža Furlana "Do jutra!", na ogled od 20.00, v Galeriji Alkatraz (kuratorji razstave: Miha Turk, Ana Grobler in Sebastian Krawczyk) in "Ženska" Mete Kastelic (kuratorja: Ana Grobler in Sebastian Krawczyk), na ogled od 21.00 ure v Najmanjši galeriji Channel Zero, stavba Pešaki, AKC Metelkova mesto. Vabljene_i pa tudi na odprte ateljeje metelkovskih umetnic_kov 9. in 10. septembra in na otvoritev razstave Roka Moharja: Černobilčki v Galeriji Nočna izložba Pešak v sredo, 9. septembra ob 21. uri ter seveda na ostali program obletnice.

Tomaž Furlan: Do jutra!

»Spet sem tukaj. Zmanjkuje mi časa, skicirka je polna idej, ki se jih ne spomnim. Atelje je poln smeti, kava in mleko sta pripravljena, večer se približuje. Pred mano je še ena dolga noč. Do jutra mora bit naslednji Wear narejen! Do jutra!

Wear VIII!!«

Pregledna razstava Tomaža Furlana z naslovom Do jutra! prinaša izbor umetnikovega ustvarjanja v zadnjih desetih letih. V prvi vrsti gre za dela iz dveh serij: Wear (VII-XXII), serije absurdnih performativnih naprav, povečini zvarjenih iz delov priložnostno najdenega železa; ter Morning, novejše, bolj formalno kiparske serije. Tomaž Furlan je sicer akademski kipar in priznan umetnik, prejemnik nagrade OHO in Jakopičevega priznanja. Poleg umetniškega ustvarjanja pa je bil v zadnjem desetletju med drugim tudi direktor mladinskega centra in mladinski delavec, vseskozi pa fizični delavec – restavrator. Sedaj je delno zaposlen kot delni asistent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), poleg pedagoškega dela pa opravlja tudi določene zadolžitve hišnika in poštarja. Odraščal je v obrtniški družini kamnosekov iz Škofje Loke, obrtniško ozadje pa je bistveno zaznamovalo njegovo odločitev za ukvarjanje z umetnostjo: »Iskal sem poklic, kjer ne bom nikoli našel absolutnega znanja tega poklica. Če je Einstein rekel, da je strokovnjak tisti, ki je naredil vse mogoče napake na določenem področju, sem iskal tisti poklic, kjer to ne bi bilo mogoče in umetnost to definitivno je. Umetnost danes nima klimaksa.«[1] Dejstvo, da Furlan na ALUO opravlja tako hišniške kot profesorske zadolžitve, poudarja z določenim jamrajočim ponosom. Podobno dvojnost lahko prepoznamo tudi pri njegovih delih iz serije Wear, ki so namerno nerodno (in ihtavo) sestavljena ter groba na izgled, a obenem sofisticirana; zdijo se groteskno resna, a hkrati imajo tudi določeno komično komponento – bodisi se zamisliš, bodisi zasmejiš, največkrat pa oboje, zato tudi ni čudno, da Furlan med svoje vplive umešča tako Marino Abramović kot Charlija Chaplina in Larsa von Trierja.

Serija Wear je nastajala zadnje trenutke, povečini ponoči, kakšen dan pred razstavo. Serija Morning pa je bolj premišljena, manj impulzivna in bolj dolgoročno zastavljena. Wear je nastajala ponoči, Morning pa ob jutrih, v urah, ki jih avtor ima, preden začne z delom na Akademiji.

Formalno in stilsko lahko ugotovimo, da sta seriji kot dan in noč. Zadnjih deset let Furlanovega življenja in ustvarjanja lahko imamo za nek premik od noči – od začetka desetletja, ko je bil eden izmed tisočih, ki so bile_i opeharjene_i med gradbeno krizo – do dneva – sedanjosti, v kateri je uveljavljen umetnik na poti do profesure. Vseeno ga kriza vseskozi spremlja, utrdila ga je in on jo je ponotranjil: »Nič ne more biti tako slabo, da ne more biti še slabše, vedno se realizirajo najhujši možni scenariji; kar ni čisto res, ampak ta občutek pa je konstanten.« Za Furlana je značilno, da je večino del ustvaril za razstave – in to tik pred njimi. Po prejemu povabila je čakal na trenutek navdiha, ki se tik pred zdajci rodi iz agonije. Dela iz serije Wear so torej nastajala v ihti. Tudi njihova »uporaba« zahteva ihto, a ravno v tem je trik; Furlanova dela so interaktivna v najbolj primarnem pomenu: so brez distance, tako v načinu produkcije kot v načinu konzumacije (uporabe).

Tako se razgali paradoks: Furlanova dela so neosebna ravno v tem, da nimajo distance. To, kar vidimo, je to, kar delamo. Podobno je s Tomažem Furlanom. Vse_i vemo, da je njegova umetnost genialna, a nihče ne zna povedati točno zakaj – njegova genialnost je vidna na prvo žogo, ampak ta žoga že takoj zadane. Njegova umetniška dela v sebi nosijo svežino, humor, absurdnost, prav tako pa tudi moment čudenja in vulgarne sublimnosti. Podobno so težavne interpretacije, ki variirajo od umetnostnozgodovinskih do teoretskih nesmislov v slogu »zanima ga material« ali »postfordizem«. Svoja dela še najbolje opredeli umetnik sam, kot pravi za Wear XVII: »Je poskus borbe proti banalnosti z neumnostjo.«

Miha Turk

Tomaž Furlan (1978) je diplomiral na oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ustvarja v mediju videa, videoperformansa, prostorske instalacije, skulpture – objekta. Je prejemnik Nagrade skupine OHO (2012) in priznanja Riharda Jakopiča (2017). Predstavil se je na samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah.

Zahvala: Nina Skumavc

[1] Vsi citati so iz pogovorov, ki sva jih s Furlanom opravila kot pripravo na razstavo, razen če ni v besedilu izrecno poudarjeno drugače.

Spremljevalni program: vodeni ogled razstave z umetnikom, 28. september, 18.00.

Program Galerije Alkatraz podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL - Oddelek za kulturo.

Meta Kastelic: Ženska

Ob 27. obletnici in ob svojem 12. letu umetniškega delovanja v AKC Metelkova mesto se Meta Kastelic ponovno predstavlja v Najmanjši galeriji Channel Zero. Njena skulptura, prosojna lobanja, ki odkriva svojo vsebino – modro-vijolične možgane – na enako jasen način iz kričeče krvavordečega ozadja odseva feministično izjavo. Delo je odkrita kritika trenutne (politične) situacije, ko so krčenje in kršenje človekovih pravic, sovražni govor, podcenjevanje in pozivi k retradicionalizaciji (spolnih vlog) postali nekaj vsakdanjega. Naslov sicer izpostavlja položaj žensk, a kot metafora zastopa tudi vse ostale, ki so dandanes s spodbudo vladajočih pridobile_i še bolj drugoten pomen in vrednost, kot so ju imele_i še v začetku tega leta: umetnice_ke, kulturnice_ke, nevladnice_ke, samozaposlene, samonikle skupnosti, osebe nenormativnih spolov, izrazov in spolnih usmerjenosti, begunke_ce, prebivajoče v domovih starejših občanov, zdravstvene delavke_ce; vse_i, ki jih je tekoče dogajanje prizadelo tako finančno in preživetveno, kot tudi namensko spodkopava naše človeško dostojanstvo. Meta Kastelic s svojim delom opozarja, da naša trenutna vsakdanjost ne sme postati samoumevnost. To stori na način, ki nam daje legitimnost, afirmira naš intelekt, znanje in izkušnje – in pri katerem tudi barva možganov ni le nepomembna malenkost.

Magistrica umetnosti Meta Kastelic je diplomirala na ALUO. Za svoje diplomsko delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2012 je izvedla kip plesnega mojstra Adolfa Jenka, ki stoji na Kongresnem trgu. Na 16. kiparski razstavi Zavoda za kiparstvo je prejela glavno nagrado. Ustvarja v Ljubljani, kjer ima v AKC Metelkova mesto atelje. Prejela je tudi več mednarodnih nagrad. V Pionirskem domu je vodila tečaje za mladino in odrasle, sedaj pa vodi pripravljalne tečaje za sprejem na ALUO in na Pedagoško fakulteto.

Organizacija: KUD Mreža/ Galerija Alkatraz, KUD Channel Zero/ Najmanjša galerija Channel Zero

Razstava bo na ogled do 20. 10. 2020

Ostali likovni program v sklopu 27. obletnice Metelkova mesto:

sreda, 9. september, 17.00: Odprti atelje Marko A. Kovačič in predstavitev projekta Gibatorij / stavba Pešaki (do 20.00),
sreda, 9. september, 21.00 Otvoritev razstave Roka Moharja: Černobilčki / Galerija Nočna izložba Pešak (kuratorica: Anabel Černohorski)
četrtek, 10. september, 17.00: Odprti ateljeji ustvarjalk_cev AKC Metelkova mesto / stavbe Garaže, Hlevi, Pešaki, Lovci (do 20.00).

Program 27. obletnice AKC MM.

Fotografije iz otvoritve razstav T. Furlana in M. Kastelic: Nada Žgank.