Odpiralni čas:
 
ponedeljek - petek:
11.00 - 19.00
 
 
 
 
 
 
 
 

Borut Krajnc: Pritisk

13 Februar 2020 > 28 Februar 2020 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave "Pritisk" Boruta Krajnca, v četrtek, 13. februarja 2020, ob 19:00 v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.

Razstava Pritisk Boruta Krajnca v Galeriji Alkatraz je zadnji del zaokrožene celote, ki se je šele v retrospektivi zares povezala v triptih. Poleg Pritiska ga sestavljata še dve fotografski seriji.

Serija Praznine (2004–2008) obeležuje redke trenutke praznosti oglasnih površin. Serija Politika (2012–2014) pa je fotografski zapis populistično zastavljene predvolilne kampanje trenutnega predsednika države, zajet v medij večnega koledarja[1]. Volivkam_cem se je namreč poskušal približati s tem, da se jim je pridružil na delovnih mestih. Projekta opozarjata na transformacijo slovenske družbe v zadnjih dvajsetih letih in govorita o nebrzdanem širjenju neoliberalnih vrednot v javnem diskurzu, o krčenju javnega prostora, postopnem premiku iz kolektivnega v smer individualnega, povečanju vulgarnega populizma in nižanju ravni politične debate v Sloveniji.

Fotografska instalacija Pritisk se vsebinsko povezuje s prej nastalima serijama, pokriva pa tematiko delovanja medijev. Podobno kot Alfredo Jaar, ki v svojih delih[2] govori o pomembnosti (medijskih) podob in nevarnosti rasističnih reprezentacij, ki jih generira zahodni svet, se tudi Borut Krajnc osredotoča na naslovnice vodilnih slovenskih tiskanih dnevnikov, a s ključno razliko. Nenavadne naslovnice, ki so se pričele pojavljati z letom 2016, namreč vsebujejo oglasna sporočila, ki zasedajo celoten prostor najbolj izpostavljenega dela časopisa – njegovo prvo stran.  Znane in medijsko priljubljene osebe ali fotomodelke_i  na njih predstavljajo predmete ali storitve, ki jih »moramo« imeti, trgovske družbe nas informirajo o tehnologijah prihodnosti, ki jih »moramo« spoznati. Skladno s tem pa vsiljujejo normativne ideje odnosov, spolnih vlog in identitet prek podob »srečnih« nuklearnih družin, z nakitom »olepšanih« družbeno prilagojenih žensk ter z urami okitenih, moč poosebljajočih moških. Opravka imamo z vizualno privlačnimi oglasi, ki zapeljujejo s pogledom na glamurozne izdelke, mestoma pa opazimo tudi oglase, ki namenoma zavajajo bralko_ca in svoje slogane oblikujejo kot naslove verodostojnih novinarskih člankov. Korporacije tako s privolitvijo medijev zasedajo prostor, namenjen udarnim novicam, mediji pa nam sporočila, namenjena višanju dobička zasebnih podjetij, predstavljajo kot nadomestilo za novico dneva, ki jo pričakujemo na naslovnici.

Sprejetje konsenza o novih standardih oglaševanja, ki brišejo mejo med novicami in oglasi, ni vzbudilo zanimanja javnosti. Oglasi, ki jih fotografira Borut Krajnc, so postali sestavni del vizualne podobe časopisja, na katero se je večina navadila in jo sprejela.  Zdi se, da je javnost na novi pojav  odreagirala z utrujenim skomigom z rameni: »pač še ena reklama«. Avtor razstave pa je povsem drugega mnenja. Pogled obiskovalke_ca, ki odpre vrata galerije, takoj pritegne množica velikoformatnih fotografij na nasprotnem koncu razstavišča. Te predstavljajo strnjeno paleto časopisnih naslovnic, ki jih polnijo oglaševalske strategije zapeljevanja, privlačen vizualni jezik in spretno manevriranje z (dez)informacijami. Borut Krajnc, sicer priznan dokumentarni fotograf, je zbiratelj teh novih pristopov oglaševanja. Avtor se dobro zaveda, kako smo zaradi prenasičenosti desenzibilizirane_i na pogostost oglasov in ravnodušne_i  do njihovega pomena. Odločil se je, da s povečanjem fotografij ustvari hiperboličen efekt in na ta način gledalki_cu poskusi približati bistvo pereče problematike: »popolno privatizacijo javne komunikacije«, kot piše dr. Sandra Bašić Hrvatin v svojem obrazstavnem tekstu. Na ta način predstavljenih naslovnic preprosto ne moremo spregledati. Komercializacija medija, ki naj bi bil branik kritične miselnosti, je strnjena v nekaj podob – citatov, ki kot monoliti stojijo pred nami, da jih ne bomo še enkrat spregledale_i.

Nasprotna stena v podobni maniri prikazuje fotografije treh naslovnic največjih slovenskih dnevnikov, ki jih je trgovsko podjetje isti dan najelo za namene promocije. Priča smo nenavadnemu prizoru: trije največji predstavniki tiskanih medijev so de facto ostali brez naslovnice, bralke_ci pa so posledično ostale_i brez izbora najpomembnejših novic dneva. Pri tem je morebitno sklicevanje na to, da oglas promovira tudi uspešnega pisatelja, pesek v oči, ki služi zgolj navideznemu zmanjšanju kolateralne škode krčenja medijskega prostora v prid zasebnih, kapitalskih interesov. Borut Krajnc  dan izida teh dnevnikov izpostavi kot črn dan za slovenski tiskani medij in opozarja na tendenco nadaljnje komercializacije tiska v prihodnosti.

Na podoben način krčenje prostora neodvisnih novinarskih vsebin, namenjenih ozaveščanju, obveščanju in javnemu dobremu, izpostavlja »študijska soba«, kjer med drugim lahko vidimo naslovnico časopisa z reklamnim oglasom tujega trgovskega podjetja, ki naj bi v prestolnici ustvarilo 300 novih delovnih mest, na drugi strani pa le obstransko kratko novičko o »mehkejših« oblikah zmanjševanja delovnih mest v tej isti medijski hiši.

Fotografsko instalacijo zaokroži fototapeta temne, rdeče osvetljene dvorane s publiko, ki kot da zre na razstavljene fotografije. Delo je simbolični prikaz inertne drže javnosti: enolična telesa vzbujajo vtis brezosebne, uniformne množice, ki pasivno konzumira vsebine, ki jih zanjo izberejo odločevalke_ci. S to gesto nas avtor razstave sooči z dejstvi in njihovimi posledicami: me_i smo ta množica,  ki opazuje in ni sposobna oblikovati glasu protesta, ko površno spremlja krčenje javnega prostora, namenjenega neodvisnemu in kritičnemu razmisleku. Dela Boruta Krajnca izpolnjujejo vlogo, ki jo pričakujemo od družbeno angažirane umetnosti: opozarjajo in prebujajo. Ob obisku razstave bodo obiskovalke_ci razstave nedvomno dobile_i priložnost, da medijsko problematiko zagledajo v drugi luči.

Ana Grobler in Sebastian Krawczyk


[1] Koledar je del umetniškega projekta Made in China (http://madeinchina-project.org/Borut-Krajnc-Politics)

[2] Untitled (1995), Searching for Africa in Life (1996), From Time to Time (2006) …(https://www.theguardian.com/artanddesign/2019/aug/01/alfredo-jaar-artist-interview-change-the-world-pinochet-chile-edinburgh, https://www.youtube.com/watch?v=3-t2Yx3mz5k)

 

--------------------------

PriTisk

 

V rokah je držala Mercatorjevo vrečko.

Kakšen je pomen naslovnice časopisa? Zakaj je oglas kot naslovnica sporen? Na naslovnici naj bi bile bralcem predstavljene novice dneva. Tisto, kar je bilo vredno zapisa tistega dneva. Tisto, kar je pomembno za razumevanje sveta, v katerem živimo. Tisto, kar sproži javno razpravo. Tisto, kar je pomembno vedeti. Naslovnica je uredniški izbor najpomembnejših novic. Njihovo pomembnost naj ne bi določali zasebni interesi ali pa interesi tistih, ki uporabljajo časopisni prostor za oglaševanje svojih izdelkov in storitev. Naslovnica kot oglas je popolna privatizacija javne komunikacije. Razen v primeru, da novinarji in uredniki menijo, da je novica prav to: V rokah je držala Mercatorjevo vrečko. Da je novica dneva to, da je mogoče biti zgodba z naslovnice tako, da jo kupiš.

Če je naprodaj časopisni prostor nekomu, ki ima denar (tudi če je označen kot oglas), potem ni nobenega zadržka, da se ne proda katerikoli del časopisnega prostora, z naslovnico vred. Ker je medijski spomin ali pa spomin o tem, kaj počno mediji, kratek kot spomin zlate ribice, spomnimo, kako je sploh nastal časopis v obliki, kakršno poznamo danes. Časopisni formati, oblike oglasov, novinarski žanri in velikost papirja so bili podrejeni zahtevam množične industrijske proizvodnje – vsak bralec je kupil popolnoma enako kopijo. Časopisi so bili organizirani po zgledu tovarn, kjer je vsak korak v delovnem procesu opravil drug specialist. Uredniki so odločali o vsebini, novinarji so pisali članke, oblikovalci postavili stran, tiskarji natisnili in prodajalci so izdelek prodali ali dostavili naročniku. Ves proces je bil natančno usklajen, saj so morali delavci upoštevati roke za oddajo člankov in pripravo oglasov, če so hoteli do večera ujeti tiskarno. Zaradi vse večje kompleksnosti dela in velikosti časopisnih tovarn so na trgu ostali samo največji izdajatelji. Medijska industrija zato ni bila več samo politično in kulturno vplivna, temveč je postala tudi kapitalsko močna – ustvarjala je denar za svoje lastnike.

Oglaševalski denar je sprva zelo okrepil medijska podjetja ter jim omogočil vsebinsko širitev in poslovno rast. Vendar so novinarji zelo kmalu občutili, da novi prihodki niso namenjeni predvsem plačevanju njihovega dela in financiranju kakovostnih vsebin. Mediji so bili za oglaševalce predvsem distribucijska platforma za množično komuniciranje, na kateri so nagovarjali množične potrošnike njihovih izdelkov in storitev. Model financiranja, utemeljen na oglaševanju, se je pokazal kot dolgoročno največji problem medijske industrije.

Krize medijske industrije niso povzročile nove oblike spletne komunikacije ali pa nove oblike pridobivanja in deljenja informacij. Krizo je povzročilo »incestuozno razmerje« (kot bi rekel Serge Halimi) med mediji in centri moči. Čim bolj se mediji oddaljujejo od tistih, ki bi jim morali služiti (javnosti), in se približujejo tistim, ki bi jih morali nadzorovati, tem bolj novinarstvo postaja posel preprodaje pozornosti.

Mediji so postali trgovci s pozornostjo, kot jih imenuje kanadski pravnik Tim Wu. Osrednji cilj njihovega poslovanja je postala pritegnitev pozornosti z namenom prodaje in ustvarjanja dobička. Končni cilj tega posla pa je bila žetev pozornosti. Bralci se imajo za kupce časopisa, v resnici pa so zgolj njegov produkt. Če so bile novinarske vsebine nekoč nosilni del časopisa, oglasi pa so se samo umeščali znotraj njih, je za trgovce s pozornostjo zadeva prav nasprotna: oglaševanje je nosilni del časopisa, novinarske vsebine pa se umeščajo okoli oglaševanja. Časopisi se prodajajo na dveh trgih: trgu bralcev in trgu oglaševalcev. Valuta menjave pa je pozornost. In za oglaševalce je vrhunec tega razmerja pritegnitev največje možne pozornosti prav oglas na naslovnici.

Oglasa na naslovnici ni dovolj obsojati kot kršitev standardov opravljanja novinarskega poklica. Razlikovanje med oglaševanjem (sledenje zasebni koristi) in novinarstvom (javna korist) naj bi bil temelj posebne funkcije, ki jo imajo mediji v družbi. Očitno pa je, da so zasebne koristi že zdavnaj prevzele novinarstvo. Ideja o obstoju nekakšnega požarnega zidu med oglaševalskim in novinarskim delom časopisa je dokončno pokopana v trenutku, ko so časopisi morali sprejeti oglaševalski denar kot subvencijo za opravljanje svojega temeljnega dela – novinarstva. V tem primeru postane skrb medijev za javni interes podobna skrbi farmacevtske industrije za zdravje.

Za kritiko medijske industrije lahko uporabimo izjavo Charlesa Fosterja Kana iz Wellsovega filma Državljan Kane: Če ne bi bil tako bogat, bi lahko bil dober človek. Pri delovanju medijev se lahko ukvarjamo z njihovim (ne)profesionalizmom, (ne)etičnostjo, (ne)objektivnostjo, (ne)uravnoteženostjo (in (ne)uravnovešenostjo), z načini reprezentacij nekaterih družbenih skupin, o čem in kako poročajo ali pa ne. Ko pa pride na dnevni red ukvarjanje z ekonomskim sistemom, znotraj katerega delujejo, se aktivirajo furije zasebnega interesa. Zadeva je jasna. Ne moremo spremeniti načina medijskega delovanja, ne da bi spremenili sistem, znotraj katerega delujejo. Ne moremo sprejeti ustreznega pravnega okvira, ker je vsak pravni okvir (pretekli in bodoči) posledica prav teh lastninskih razmerij, ki jih je treba legalizirati. Medijska industrija je dobesedno simptom kapitalističnega sistema. Če tega ne razumemo, smo se ujeli v podobno zanko, pravita Baran in Sweezy, kot predstavniki »ekonomije blaginje«, ki se trudijo ublažiti »najškodljivejše rezultate kapitalizma, da bi okrepili prav sistem, ki te škodljive rezultate nujno proizvaja in reproducira«.

Rosebud.

Sandra Bašić Hrvatin


Borut Krajnc  je dokumentarni fotograf in fotoreporter, od leta 1991 dela za tednik Mladina. Na fotografski poti od začetka 90. let konsistentno obravnava družbeno in politično tranzicijo, razvoj slovenske družbe in države, tudi vojno v Sloveniji in na Hrvaškem, vzpostavitev novega gospodarskega in družbenega sistema v Sloveniji, vključevanje Slovenije v Evropsko unijo in uvedbo evra, v letu 2015 pa je spremljal in dokumentiral množičen prihod migrantk_ov in begunk_cev v Slovenijo. V letu 2019 je avtor razstavljal v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (Nezanesljiva okolja, 17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji, kustosinja Anja Mizerit), Galeriji Photon na Dunaju, 24. Bienalu humorja in satire Gabrovo, v Bolgariji in na razstavi Centra sodobne umetnosti Celje, Likovni salon Celje. V letih 2014 - 2018 se je predstavil na 7 medijsko odmevnih samostojnih razstavah (Cerkev Marije zdravja, Piran; Fotogalerija Stolp, Maribor; Vetrinjski dvor, razstava v okviru Festivala fotografije, Maribor; Festival sodobnih idej – Indigo, MGLC, TAM-TAM-ova ulična galerija, Ljubljana; Galerija PM, HDLU, Meštrovićev paviljon, Zagreb, Hrvaška; Galerija Observatorijum, Beograd, Srbija; Galerija Antona Trstenjaka, Ljutomer). V omenjenem času je sodeloval tudi na 18. skupinskih razstavah, v Sloveniji (med drugim v UGM Studiu, Umetnostne galerije Maribor; Galeriji sodobne umetnosti Celje; Savinovem likovnem salonu, Žalec; Mali galeriji Cankarjevega doma, Ljubljana; Galeriji K18, Galeriji EPEKA, Festival fotografije Maribor) in v tujini.

Fotografije iz otvoritve razstave: Nada Žgank.