Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
15 November 2019 > 13 December 2019 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Doroteje Erhatič "Naj ti bo čas dolg", v petek, 15. novembra 2019, ob 20:00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Vabljene_i tudi na vodstvo z umetnico, v sklopu dneva odprtih vrat slovenskih kulturnih ustanov "Ta veseli dan kulture", 3. decembra, ob 15:00.
Doroteja Erhatič je študentka kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Povabili smo jo k sodelovanju pri študentski razstavi So-delo-vanje (2018), s katero je galerija začela dolgotrajno povezovanje z ALUO. Namen projekta je, da izbranim študentkam_om s pomočjo podpornih programov omogočimo lažji in uspešnejši vstop v umetniški sistem. Ob koncu razstave se je galerija odločila, da bo z umetnico vzpostavila intenzivno sodelovanje skozi celotno leto 2019 in ga nadaljevala tudi v prihodnje. V sklopu tega sodelovanja je ustvarjalka gostovala v ljubljanski Dobri vagi na dvomesečni rezidenci, razstavljala v metelkovski galeriji Nočna izložba Pešak, sedaj pa se bo predstavila na samostojni razstavi v Galeriji Alkatraz.
V svoji ustvarjalni praksi umetnica veliko pozornosti posveča vprašanjem odgovornosti in pogosto obravnava odnos med umetniškim ustvarjanjem in svetom, v katerem živi. Ta se ji zdi prenasičen zaradi neustavljive proizvodnje, rezultata dominantnega principa bivanja, ki temelji na konstantni potrošnji. Doroteja Erhatič se sprašuje, kaj pomeni produkcija novega v času hiperprodukcije. Ukvarja pa se tudi z vprašanjem, zakaj je smiselno ustvarjati materialne artefakte in kakšen je pravi razlog za to.
V iskanju možnih odgovorov se zateče k delu z lahko dostopnimi, zavrženimi oz. – kot jim pravi umetnica – "revnimi" materiali. S tem se nanaša na materiale, ki nas obdajajo, a ne pridejo zares v ospredje našega vidnega polja ali pa se jih želimo čimprej znebiti. Ti v njenem delu na simboličen način predstavljajo spregledan, a ne nepomemben in nezanimiv del prostora, v katerem funkcioniramo. V iskanju materialnega izhodišča si je izbrala karton, ki ustreza omenjenim značilnostim. Tega je uporabila že v prejšnjem umetniškem delu Zid, ki ga je letos razstavila v okviru letne študentske razstave ALUO. Zid je govoril o preprekah. Kartonske škatle so namreč – z izjemo odprtine v sredini, ki je izjavo le še podkrepila – ločile kiparski študentski atelje na dva prostora. Ta isti predelan karton je sedaj gradnik njene samostojne razstave v Galeriji Alkatraz; delo je prešlo v novo točko svojega razvoja, a če je prej govorilo o preprekah, je tokrat sporočilo diametralno nasprotno. To je izvirna zgodba o odprtih možnostih, ki jih lahko pridobimo z »razpadom in razgradnjo, mletjem in pretresom, z namenom, da se odstrani nebistveno,« kot zapiše umetnica. Ideja reciklaže, ki je v ozadju njenega dela, se tukaj zgodi na več nivojih: tako v obliki materiala, ki je ponovno uporabljen z drugim namenom, kot tudi v smislu umetniškega dela, ki se pretvori v drugo delo. Glede na napisano je razumljivo, da je center razstave v Galeriji Alkatraz umetniško delo, sestavljeno iz papirja, ki ga je umetnica sama izdelala. Papirja je v izobilju, vendar načeloma ostaja del nevidnega ozadja. Papir ne nudi vpadljivih dražljajev, ki bi gledalki_cu določili kontekst – ne glede na to, za kakšen papir gre: siv recikliran ali ročno izdelan, ki je proizvod prilagojenega sistema ročne pridelave. Velja pravzaprav obratno: papir je to, kar je – prazni listi, ki se nahajajo v galerijskem prostoru z namenom, da pokažejo na svojo izpraznjenost in nakažejo občutke dolgčasa in praznine. To je dobrodošla sprememba v svetu, kjer vlada svojevrsten horror vacui. Še posebej to velja v kontekstu popularnih in oglasnih vsebin, vidno pa je tudi v sodobnem svetu umetnosti.
Doroteja Erhatič v razstavnem projektu vidi priložnost za vstop v drugačno okolje: galerija je točka, ki je radikalno drugačna, saj je vsakokrat namensko izpraznjena za naslednjo razstavo in zato ponuja minimalno količino zunanjih dražljajev. Med otvoritvijo razstave bodo gledalke_ci vstopale_i v razstavišče v zelo majhnih skupinah, kar jim bo omogočilo stik s praznim prostorom in potencialno drugačno doživljanje, ki se ob tem pojavi. Umetnica bo tako s pomočjo svoje blage intervencije in načrtnega razporejanja teles obiskovalk_cev v galeriji izzvala osebni odziv gledalke_ca. Le-ta bo prisiljen_a, da se sooči z okoljem, ki ga ni navajen_a, in ostane v nerodni in neprijetni situaciji, kjer se nič ne zgodi. Do takšnega prostora bo morda moral_a razviti nov odnos, ki jo_ga bo zaradi pomanjkanja običajnih dražljajev silil iz običajne cone udobja.
Na tak način delikatno orisano interaktivno izhodišče, ki temelji na aktivnem stiku med gledalko_cem in razstavljenimi artefakti – listi papirja, ki na njeno_njegovo gibanje reagirajo s svojim – je poskus spodbujanja notranjega dialoga o temeljnih fenomenih, ki jih prinaša bivanje v nepopolnem svetu, in doprinos umetnice k razmisleku o okoljskih, etičnih in eksistencialnih dilemah.
Sebastian Krawczyk, Ana Grobler.
