Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
22 Oktober 2019 > 15 November 2019 Vljudno vabljene_i na otvoritev skupinske razstave "Sočasje, dolgočasje in izvenčasje", v torek, 22. oktobra, ob 19:00, v Galeriji Škuc, Stari trg 21. Na razstavi sodelujejo: Neža Knez, Dalea Kovačec, Lene Lekše.
Umetnice: Neža Knez, Dalea Kovačec, Lene Lekše.
Kuratorja: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk.
Razstava prikazuje raznoliko produkcijo nove, konceptualno močne generacije mlajših ustvarjalk, ki so oziroma so bile še nedavno študentke Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, a so s svojim umetniškim nastopom že pritegnile pozornost javnosti. Četudi se njihovi pristopi med seboj razlikujejo in obravnavajo različne tematike, so skupne točke njihovih heterogenih umetniških praks in pristopov očitne. Ena izmed njih je hibridnost; uporaba raznorodnih medijev, materialov in praks kaže na zmožnost kritične refleksije avtoric, njihovo fleksibilnost in ustvarjalno svobodo, ki išče navdih v svetu okoli nas.
Umetniška dela, ki jih vidimo na razstavi, med drugimi sestavljajo: povečana replika otroške skrivalnice, podobne šotoru, iz vsakdanjih predmetov, prirejeno skladišče iz Ikeine omare, odlitki kamnov, stebrov, stopnic in tal, fotografije mestne ploščadi. Nobena izmed avtoric ne ostaja zgolj pri enem mediju; umetniško sporočilo je sestavljeno iz različnih elementov, kar dekonstruira sam pomen artefakta, ki ga tradicionalno razumemo kot nedotakljiv in fiksiran predmet. Predstavljene umetnice defetišizirajo artefakt; v svojih projektih poudarjajo predvsem njegovo funkcionalno vlogo pri prenašanju sporočilnosti. Objekt je tu dinamičen nosilec sporočila, ki gledalko_ca usmerja k izbrani tematiki in zgolj minimalno zadržuje pogled na sebi. S tem se umetniško delo premakne v smer nematerialnosti, saj so posamezni nosilci sekundarnega pomena. Še več, umetnice dekonstruirajo tudi pojem gledalke_ca, ki ni več oddaljen_a opazovalec_ka, ampak postaja vse bolj ključna_en in nepogrešljiv element umetniških del. Avtorski projekti večinoma postanejo umetniška dela šele tedaj, ko so izkustveno doživeti ali celo sestavljeni iz interakcij vse bolj aktivnih in vedno manj opazujočih subjektov, ki se spojijo z nepregledno zmesjo umetniške celote.
Pogled umetnic je usmerjen stran od utečenih tokov galerijskega sveta in predstavlja poskus razmisleka o preseganju okvirov normativnega. Lene Lekše tako s svojim delom dobesedno zapusti galerijo, saj spominki Geenberg po vnaprej dogovorjenem urniku potujejo na ramenih performerke Chen Zhang od Galerije Škuc v smeri umetniške četrti na Metelkovi, kjer umetnica sočasno razstavlja. Geenberg ne zapusti samo prostora galerije, temveč tudi datumsko omejen čas razstave, saj je del projekta vključen tudi v prej omenjeno razstavo, ki se je otvorila pred razstavo v Galeriji Škuc. Poslikava “šotorske” ponjave Reminiscence zavetja II Dalee Kovačec je s pomočjo predšolskih otrok prav tako nastajala izven galerijskega oziroma ateljejskega prostora, na posebej za to organizirani delavnici. Umetničina zanimanja so usmerjena v kontekst raziskovanja spomina in namenjena preizpraševanju konstrukcije identitete, ki temelji na nezanesljivem subjektivnem dojemanju preteklosti. V procesu dekonstrukcije spomina avtorica gradi fizične objekte, ki spominjajo na predmete iz preteklosti, da bi na ta način soočala mentalne in materialne podobe iz preteklosti s sedanjimi. Umetnost je v tem kontekstu instrument, ki ob obujanju in sproženju otroških spominov, čustev in posledično psiholoških procesov spodbuja introspekcijo. Njeno delo je vabilo v izkustveno odkrivanje napak v matrici lastnih (in kolektivnih) spominov in spodbuda k soočenju z resnico o lastnih avtomatizmih zapolnjevanja praznine, ki zeva skozi razpoke manjkajočih podatkov.
S praznino se ukvarja tudi postavitev Neže Knez Študija prostorov #2. S pomočjo antikolažev z izrezanimi podobami, odlitkov predmetov in umetniško-arhitekturne grafitne risbe stavb, ki jih opazuje med službenim časom v galerijski instituciji, v središče zanimanja estetsko postavlja občutenje dolgočasja in praznine. Dolgočasje postavlja v fokus prej nevidno, saj odpira prostor izzivu praznine, ki je bodoči prostor vsebin. Tudi v tem projektu, kot mnogih drugih, išče navdih izven umetniškega sveta. S tem, ko iz dveh domnevno ločenih svetov naredi sintezo, usmerja pozornost na prehodnost meje med (svojim) življenjem in umetnostjo, ki že desetletja buri duhove v širši javnosti. V svojo ustvarjalno prakso običajno na spontan in nevsiljiv način vpleta najrazličnejše skupine ljudi in briše meje med poklicnim ukvarjanjem z umetnostjo ter profanim. Idejne zasnove njenih projektov so že prispevale_li stanovalke_ci domov za ostarele, otroci in naključne_i mimoidoče_i. Tudi tokrat je delež umetniške instalacije – poslikavo stene – izvedla druga oseba. Več umetničinih projektov nastaja v dialogu enakopravnih partnerk_jev in pod vprašaj postavlja kategorijo avtorstva. Vključevanje drugih sodelujočih, uporaba participativnih praks in grajenje skupnostnega kot sestavnega dela umetniškega procesa so značilni za ustvarjalno prakso vseh razstavljajočih umetnic. Fiktivna gora Geenberg in z njo povezane obsežnejše Zgodbe z otoka Lene Lekše so nastale kot projekt, v katerega je bila vključena široka mreža oseb. Te so pomagale graditi razvejano delo z literarnimi, spletnimi, radijskimi in drugimi prvinami. Tudi v tokratni predstavitvi odvoda dela Geenberg je sodelovanje z drugimi pomembno, saj se realizira tako, da ga druga oseba fizično prenaša iz ene točke na drugo. Podobno je Dalea Kovačec povabila vrtčevske otroke, da s svojo risbo prispevajo k nastanku instalacije Reminiscence zavetja II. Neža Knez tokrat sicer v manjši meri vpleta proces kolektivnega so-delovanja, ki je v njenem primeru poudarjeno vključujoč in dostopen tudi tistim, ki se nahajajo izven sveta umetnosti. Kljub temu njeno ustvarjalno delovanje, kot tudi delovanje ostalih dveh umetnic, usmerja želja po sestavljanju celovitih konstruktov vmesnih realnosti, ki preizprašujejo temelje našega razumevanja sveta.
Strategije, ki jih uporabljajo umetnice, lahko vidimo kot subverzivno držo, ki v procesualnosti kot postopku nastajanja dela nakazuje na upor proti glavnemu toku življenja ustvarjalke_ca v umetniškem svetu danes: proti logiki razpisov, grantov, zapovedane hiperprodukcije in hierarhičnim strukturam ter delovanju znotraj hermetičnega umetniškega sistema, ki s svojimi orodji določa omejene tematike in načine ustvarjanja. Nestrinjanja z logiko okostenelih struktur sicer ne podajajo prek manifestov, ampak s pomočjo humorja, ki je izražen na različne načine, a vedno kot spodbuda k premisleku. Razstava prikazuje več izvirnih, premišljenih in nenavadnih idej, ki so realizirane brez pompa, hermetičnosti in pričakovanj po končanem, oprijemljivem artefaktu, vsebujejo pa veliko igrivosti in avtentičnega veselja, ki izhajata iz potrebe po ustvarjanju, razmisleku ter povezovanju.
Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
