Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
24 September 2019 > 07 Oktober 2019 Vljudno vabljene_i na otvoritev skupinske razstave "Živele! 25 let filma in videa" in performans Ane Čigon, v okviru 25. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk, v torek, 24. septembra, ob 19:00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Vabljene_i tudi na bogati obrazstavni program.
Umetnice: Zemira Alajbegović & Neven Korda,* Nika Autor,* Vesna Bukovec,* Jasmina Cibic,* Ana Čigon,* Andreja Džakušič, Ana Grobler, Marina Gržinić & Aina Šmid, Đejmi Hadrović, Maja Hodošček, Sanela Jahić, Neža Knez, Polonca Lovšin,* Aprilija Lužar, Nika Oblak & Primož Novak, Ana Pečar & Oliver Ressler, Nataša Prosenc Stearns, Marija Mojca Pungerčar, Pila Rusjan, Duba Sambolec, Zvonka T Simčič, Nataša Skušek, Metka Zupanič, Valerie Wolf Gang.
Kuratorki: Vesna Bukovec in Ana Čigon
*Dela teh avtoric bodo predvajana na maratonu Živele! v Kinoteki 3. 10., ki se začne ob 12. uri.
Razstavo bo otvoril nov performans Ane Čigon Živele! Performativni aperitiv k videoumetnosti, posvečen videoumetnosti, ki so jo med letoma 1995 in 2019 ustvarile slovenske videastke. Z eklektičnim spajanjem pisnih, govornih in performativnih citatov umetnica oblikuje performativno zgodbo, ki gledalke_ce spodbudi k poglobljenemu ogledu razstavljenih del. Performans je v tem smislu oblikovan kot eksperimentalni zgodovinski pregled, ki se sicer razlikuje od klasičnih kritičnih tekstov, a vendarle oživlja videoarhiv, ga aktualizira in s tem spodbuja k ponovnemu premisleku o pomenu in mestu umetniških del slovenskih videastk v umetnostnozgodovinskem kanonu.
Spremljevalni program vključuje vodstva po razstavi in predavanje mag. Ane Grobler. Predavateljica bo predstavila ključna umetniška dela s feministično vsebino, ki so nastajala pri nas od sredine sedemdesetih let dalje.
Živele! 25 let filma in videa
Ob jubilejni ediciji festivala Mesto žensk naju je – skupaj z Varjo Močnik, ki je pripravila izbor filmskih režiserk – doletela častna naloga pripraviti pregled in izbor del videastk, delujočih v slovenskem prostoru v obdobju zadnjih petindvajsetih let, kolikor traja festival. Ideja za ponoven pregled produkcije videa in filma je nastala kot poklon prvima dvema maratonoma, leta 1997 in 2000, ki ju je v okviru festivala Mesto žensk organizirala režiserka Maja Weiss. Takrat je bil to prvi obširnejši prikaz produkcije ustvarjalk v slovenski filmski zgodovini. Z grenkim priokusom, saj smo šele leta 2002 dobile prvi igrani celovečerni film, ki ga je posnela režiserka (Varuh meje, r. Maja Weiss). Je pa zato na področju videa povsem drugačna slika, saj je bila Ana Nuša Dragan (v tandemu s Srečom Draganom) začetnica videoumetnosti pri nas.
Od zadnjega maratona je minilo že 19 let, torej je skrajni čas za ponovni pregled in raziskavo. Zahtevne naloge sva se lotili tako, da sva si že takoj na začetku postavili omejitve, saj niti prostorsko in časovno niti finančno ni mogoče predstaviti natančnega pregleda in popisa vseh avtoric ter vse nastale produkcije. Odločili sva se za simbolno število 25: 25 avtoric, ki ustvarjajo zadnjih 25 let, ob 25. obletnici festivala. Pri iskanju avtoric sva izhajali iz videoarhiva Postaja DIVA pri SCCA-Ljubljana in preteklih edicij festivala Mesto žensk. Osredotočili sva se na tiste, ki ustvarjajo video in film znotraj širšega področja vizualnih umetnosti. Najin izbor je seveda subjektiven in odraža najine preference do del s feministično in družbeno-kritično vsebino, ki so nastala po letu 1995.
Izbrana dela so primeri različnih razstavnih oblik, ki jih medij videa omogoča. Večina del je predstavljena v galerijskem prostoru v obliki enokanalnih, večkanalnih ali instalacijskih postavitev na različnih nosilcih. Nekatera dela bodo predvajana v kinodvorani kot del maratona kratkih filmov slovenskih režiserk v Kinoteki 3. oktobra med poldnevom in polnočjo. S predvajanjem njihovih filmov v rednem programu se bo slovenskim režiserkam poklonila tudi RTV Slovenija.
Pomemben del razstave v Galeriji Alkatraz, ki se nadaljuje tudi na spletu, je projekt Odprti imenik ustvarjalk. Na razstavo tako simbolno vsaj z imenom vključujeva tudi vse avtorice, ki niso prisotne z razstavljenim delom. Obiskovalke in obiskovalce vabiva, da dopišejo manjkajoča imena in pomagajo sestavljati in dopolnjevati popis ustvarjalk, ki so delovale ali še delujejo v tem geografskem prostoru na področju videa, filma, animacije in intermedijske umetnosti (ki uporablja medij videa).
Kaj je skupno vsem 25 delom, ki jih predstavljava v najinem izboru? Odgovor ni enostaven, a je nekako soroden odprti formi feministične misli, ki stalno preverja temelje svojih predpostavk ter prilagaja svoje cilje in kritiko glede na trenutne družbene, ekonomske in politične razmere. Zanimalo naju je, kako kultura, gospodarsko-družbena ureditev in politika neposredno vplivajo na življenja žensk in ljudi na splošno. Nekatere avtorice v svojih delih obravnavajo teme družbenega, ekonomskega (razrednega) in političnega položaja žensk, ki jih navadno štejemo bolj v javno sfero, druge avtorice pa v svojih delih posegajo v zasebno sfero. Vprašanja spolnih in reproduktivnih pravic, ženskega telesa, bolečine in nasilja nad ženskami so teme, ki jih avtorice razkrivajo, reprezentirajo in jim s tem dajejo vidnost v javnem prostoru. Pozornost usmerjajo na zamolčane teme in diskriminirane družbene skupine ter izpostavljajo odsotnost kritičnega pogleda na aktualno družbeno in politično dogajanje, kar so teme, ki so redko zastopane v medijih. Izpostavljanje teh problematik je morda pogost motiv njihovega ustvarjanja tudi zato, ker je bil zgodovinsko gledano spomin na mnoge pomembne ženske osebnosti in na dogodke, ki imajo pomen predvsem za »drugo polovico«, v preteklosti večkrat zabrisan.
Priznana umetnica Duba Sambolec v dvokanalnem videu Shadowless A in B (Brez sence A & Brez sence B, 2000) govori prav o tem – o luknjah v medijskem prostoru. In kar srhljivo je, da se ob klicih »What really happened? What is going on?« (»Kaj se je v resnici zgodilo? Kaj se dogaja?«) sprašujemo, ali ni bil ta video morda posnet včeraj. Koliko banalnih novic nam mediji vsakodnevno servirajo kot nekaj pomembnega in koliko dejansko pomembnih informacij je zamolčanih? Človek z daljnogledom okrog vratu, stalno na preži za informacijami, a z zavezanimi očmi in s ponavljajočo prošnjo po pojasnilih in vodenju se zdi groteskna podoba današnjega časa.
Prenos znanja in informacij pa ni samo domena medijev. Prvenstveno se s tem ukvarja šola, ki z izborom učnih vsebin mladim posreduje znanje, ki ga narekuje vladajoča ideologija. Če se je v prejšnjem političnem sistemu zdelo, da je ideologija vse preveč vpeta v šolo in naj bi bila šola danes ideološko nevtralna, nam Maja Hodošček z videom Učna ura (2017) pokaže, da temu ni tako. Temo partizanskega šolstva, ki ni več del utečenih učnih kurikulumov in ostaja del pozabljene zgodovine, je učiteljici predlagala umetnica sama. Pogovor o pomenu izobraževanja v radikalnih razmerah v času NOB ter odnosu med učiteljico in otroki spremljamo v ozadju. Avtorica se z izborom kadrov v videu osredotoča zgolj na tiste dijakinje in dijake, ki pogovor spremljajo nezainteresirano. Tiha, pasivna večina v razredu tako odraža značilnost današnje širše družbe, kjer se ljudje ukvarjajo predvsem z lastnimi problemi.
Nekdaj ideološko obarvano formo filmskega obzornika za prebijanje medijske tišine spretno uporabi Nika Autor v okviru Obzorniške fronte z Obzornikom 63 – Vlak senc (2017). Filmsko formo obzornika, ki je v predtelevizijskem času informiral občinstvo o aktualnem dogajanju, avtorica aktualizira in jo uporabi za angažiran razmislek o humanitarni tragediji beguncev v Evropi. Skozi zgodovino filma išče prostor za reprezentacijo – izrisovanje podobe tistih, ki do nje nimajo pravice. O podobi Slovenije in Evrope, njunem odnosu do obdobja, ko so prihajale večje skupine beguncev, in usmerjanju pozornosti na tisto, kar je s humanitarnega stališča najbolj pomembno, v animaciji Okrožnica (2016) govori tudi Vesna Bukovec. Potem, ko so nas mediji bombardirali (in to še naprej počnejo) s podatki o številu ljudi, ki so prešli našo mejo (pri čemer je seveda govora o t. i. nezaželenih tujcih, ne pa tudi o naših severnih in zahodnih sosedih), o količini denarja, ki smo ga porabili za to (pri čemer smo denar porabili predvsem za policijo, vojsko, sramotno rezilno žico in panelne ograje), in nam razlagali, kako migranti ogrožajo našo varnost, nas Okrožnica opominja na tiste vrednote, ki so pomembne iz človeškega vidika in namesto strahu spodbujajo solidarnost.
In kakšno zvezo imajo mediji, šola in begunska tematika s feminizmom? Veliko. Družba identitete posameznika_ce ne konstituira le glede na biološki spol (ki je tudi sam družbeni konstrukt), ampak tudi glede na druge vidike, kot so razredna pripadnost, nacionalnost, spolna usmerjenost in identiteta, vera idr. Ženska je hkrati lahko tudi begunka, muslimanka, lezbijka, bogata zahodnjakinja ali vzhodnoevropejka, pripadnica srednjega sloja ipd. Karkoli od tega lahko zelo različno vpliva na njeno stvarnost. To, čemur v feminizmu pravimo intersekcionalnost, v delu Silent Observer (Tihi opazovalec, 2017) komentira Đejmi Hadrović. Čeprav je večino časa ne vidimo, gre pri tem delu v bistvu za eno najbolj pogostih feminističnih umetniških form – avtoportret. A ne gre za romantični portret genialne umetnice, ki bi razkrival, od kod izvira njena ustvarjalna sila. Avtorica ne govori o tem, kdaj v mladosti je prvič prijela za svinčnik, ampak o tem, kako jo je svet definiral. Avtoportret je umeščen v družbeni in politični kontekst ter z definiranjem osebnih okoliščin podaja kritičen odsev gledalstva – družbe. Hkrati se avtorica z nami poigra in nam s tem vrne pogled – občinstvu svoj poklic predstavi zavajajoče, razkrije njegovo prekarnost in težavnost, a šele na koncu izvemo, da ne govori o poklicu prostitutke, temveč o umetniškem poklicu.
Vprašanje ekonomskega položaja umetnice, ki ga v svojem videu načne Hadrović, nadgradi in dopolni Andreja Džakušič. V Taktikah preživetja (2011) poslušamo izkušnje slovenskih in mednarodnih umetnic_kov o načinih preživetja v povezavi z umetniško prakso, ki jo vsi_e prepoznavajo kot prekarno obliko dela. V obstoječem umetnostnem sistemu njihovo delo ni cenjeno, ne zagotavlja jim socialne varnosti, običajno je premalo, prepogosto pa sploh ni plačano. Džakušič govori o podlosti, nedostojnosti in poniževanju v tem poklicu; ko so lahko plačani vsi, ki sodelujejo pri procesu pripravljanja razstave – razen umetnic in umetnikov. Ti ostajajo spodaj, na dnu. Zato na videu ne vidimo obrazov, temveč stopala in čevlje govork_cev, v ozadju pa obrise njihovih stanovanj in ateljejev.
Večina slovenskih ustvarjalk_cev razstavlja v institucijah, ki so podprte z državnim ali občinskim denarjem. Kot nam pokaže že Džakušič, to dejstvo žal ne zagotavlja pravičnega odnosa do njihovega dela, a poleg finančne podhranjenosti lahko pri produkciji, sofinancirani s strani države, nastopijo tudi drugačni pritiski. Jasmina Cibic v delu Plodovi naše zemlje (2013) razkriva interese države ob financiranju umetniških projektov. Prek rekonstrukcije parlamentarne debate iz leta 1957 o tem, katera dela bi bila najbolj primerna in reprezentativna za okras novozgrajenega parlamenta, Cibic pokaže, da so pri odločanju o velikih reprezentativnih projektih v igri številni dejavniki. Umetnost se tu pokaže kot poligon za boj med interesi glede konstrukcije nacionalne identitete po meri trenutno vladajoče politike ob hkratnih vplivih tako banalnih parametrov, kot je časovno omejena razpoložljivost odločevalcev in ohranjanje čiste vesti politikov ob hitenju pri izbiri, s katero skoraj nihče ni zadovoljen.
O sodobnejših težavah v umetniškem svetu govori delo umetnice mlajše generacije Valerie Wolf Gang. Mlade umetnice in umetniki se zaradi skromnih delovnih pogojev pogosto zatekajo k umetniškim rezidencam, ki so seveda dobrodošle, še posebej za tiste, ki jih potovanja in delo v tujini zanimajo, a tudi te imajo svoje slabe strani. Ta življenjski slog ima pomenljive posledice tudi za naše zasebno življenje in partnerske odnose, o čemer govori Valerie Wolf Gang v svoji instalaciji Oprosti, danes mi ne bo uspelo (2018).
Seveda je potrebno položaj umetnic in umetnikov preučevati tudi širše, skozi kritiko neoliberalizma, s čimer se ukvarja več umetnic. Nekatera tovrstna dela so vključena v najin izbor, a k tej temi se bova vrnili pozneje. Instalacija Oprosti, danes mi ne bo uspelo namreč odpira tudi vprašanji zasebne sfere in ženskega telesa, ki sta klasična motiva feministične umetnosti. Ana Grobler v videu Migraine (Migrena, 2007) obravnava bolezen, ki prizadene trikrat toliko žensk kot moških, in se sprašuje, ali je njena pogostost pogojena biološko ali družbeno. Družba in zdravstvo se temu problemu ne posvečata pretirano. Navadno migrene odpišemo kot nujno zlo, na katerega naj se ženske navadijo.
O ženskem telesu v povezavi z reproduktivnimi pravicami in materinstvom govorita videa Ekstaza (2005) Nataše Skušek in Ad Utero Ab Ovo (2007) Zvonke T Simčič. Regulacija reproduktivnih pravic in s tem ženskih teles v zahodnem svetu še vedno ni stvar preteklosti. Čeprav se svetovno prebivalstvo bliskovito širi in bo kmalu preseglo meje zmogljivosti planeta, je za družbo ideja o zmanjševanju rodnosti nepredstavljiva. Od ženske se še vedno pričakuje, da bo imela otroka in da si ga bo želela. In marsikatera si ga. Povedno pa je, da si naša družba ne želi povečevanja prirastka prebivalstva z migracijami. Prav tako samskim ženskam ne dovoli, da bi zanosile z umetno oploditvijo. Zvonka T Simčič diktata družbe ne sprejema. V videu obravnava lastno izkušnjo umetne oploditve, nosečnosti in rojstva. Na dvoličnost družbe (in religije) pokaže z upodobitvijo same sebe kot noseče Device Marije. A regulacija se tu ne zaključi. Materinstvo se v javnosti pojavlja samo v pozitivni luči. O negativnih izkušnjah se le redko govori. Prav tako kot v javnem prostoru ni zaželeno dojenje, se tudi redko javno govori o bolečinah, ki so s tem lahko povezane. Nataša Skušek skozi niz avtoportretov med bolečim dojenjem poudarja svoj obraz in tako govori o kompleksnosti materinstva ter zapisuje realnost, ki jo je prepoznala v lastni izkušnji.
O posebni vrsti regulacije teles govori tudi animacija Uporni duh (2017). Avtorica Ana Čigon v njej razkriva absurdnost birokratskega sistema, ki osebam, ki se ne morejo ali nočejo umestiti v binarno spolno delitev, odreka pravico do pravne potrditve. Avtorica to problematiko premešča v živalski svet, da bi se tako izognila še enemu frustrirajočemu elementu v komunikaciji, jeziku, saj nebinarne osebe doživljajo zagato že zaradi spolne zaznamovanosti slovenskega jezika.
Ujetost, nemoč in jezo, ki jo posameznice_ki občutimo v omejujočih družbenih okvirih, izvrstno upodobita Nika Oblak in Primož Novak v instalaciji The Scream (Krik, 2015). Umetnica, oblečena v črno v praznem temnem prostoru performira eksistencialni Munchov krik in z njim razbije stekleno steno digitalne kletke. Bi to lahko bil »histerični« krik, ki bo prebil tudi stekleni strop? Kriku nasproti sva postavili delo Za-nič (2016) Neže Knez. Obema je skupna humorna gesta absurdnega, neproduktivnega dejanja, ki povzroči razpoko oziroma luknjo. Naslov Za-nič vključuje dva pomena, ki sta pri ustvarjanju in recepciji umetniških del ključna, to sta vprašanji umetniške intence in kvalitete dela. S fizičnim delom kopanja luknje pa avtorica vzpostavi tudi povezavo z ekonomsko vrednostjo dela, ki je v umetnosti prekarno, o čemer govori že delo Andreje Džakušič. Neža Knez je na travniku kopala luknjo, ki jo je nato zasula. Akcija je za seboj pustila fizične sledi v prostoru in sprožila razmislek o nastanku umetniškega dela. Delo sestavljata videodokumentacija akcije in nabor izjav, ki so jih o pomenu te akcije napisale_i mimoidoče_i.
Iz povsem drugačnih nagibov se zasebne sfere loteva Zemira Alajbegović. Pretresljiv dokumentarec Med štirimi stenami (1999), ki ga je režirala skupaj z Nevenom Kordo, razkriva pričevanja pogumnih žensk, ki so se pred nasilnimi partnerji začasno zatekle v varne hiše, ter pomanjkljivosti slovenskega sodstva in sociale, ki zlorabljenim ženskam ne uspeta ponuditi prave zaščite. Kuratorki razstave se na tem mestu vračava k vidnosti in razkrivanju tabuiziranih tem, ki jih videastke prinašajo na plano. Tako o nasilju, posilstvu, trgovanju z dekleti in ženskami, homo- in lezbofobiji, pedofiliji in izhodih iz nasilja spregovorijo tudi portretiranke v mednarodnem projektu Aprilije Lužar Ženski Taxi – Govoreči portreti (2002–2006). Avtorica je v svojem taksiju uspela ustvariti varen prostor za soočanje s težkimi življenjskimi situacijami posameznic, ki so prvič o tem tudi javno spregovorile.
O zasebni sferi govori tudi dokumentarni video Pile Rusijan Elisa, 5 (2010), ki spremlja praznovanje petega rojstnega dne deklice Elise, ki z družino živi v zaskvotani stavbi v São Paulu. A njeno praznovanje prekine nasilna izselitev in posledično izguba doma. Video Reposition (Ponovno umeščanje, 2015) avtorice Nataše Prosenc Stearns govori o težavah mladostnic_kov. Avtorica petim članom kalifornijskega programa za mladostnike z roba družbe s svojim videom vrača dostojanstvo in je hkrati tudi poklon medsebojnemu zaupanju. Skupina v več poskusih premešča (repozicionira) in prepleta lastna telesa, pri tem pa opazuje, ali se v novi pozi/vlogi počuti dobro. Video metaforično govori o njihovem poskusu iskanja nove, boljše pozicije v družbi.
Pila Rusjan in Nataša Prosenc Stearns v svojih videih sicer eksplicitno ne izpostavita vzroka revščine, vendar je jasno, da je nastala situacija tudi posledica nebrzdanega kapitalizma, ki se prav nič ne obremenjuje z družbeno neenakostjo. Posredna kritika kapitalizma je sicer prisotna tudi v nekaterih že omenjenih delih, a bolj neposredno se z njim ukvarja Sanela Jahić. V dvokanalnem videu in kinetičnem objektu Tempo Tempo (2014) izprašuje učinke vse večje in hitrejše avtomatizacije proizvodnega procesa. Razlog za uvajanje strojev v proizvodno industrijo seveda ni v lajšanju bremena delavcev in delavk. Bistveni cilj je pospeševanje učinkovitosti in s tem večanje dobička. Ker vemo, da je v kapitalizmu vsak trenutek element dobička, se stroj ne prilagaja hitrosti in gibom delavke, ampak obratno. Telo postaja vse bolj ujeto v tempo proizvodnega procesa. Ponovno se tako vračamo k regulaciji teles, tokrat po diktatu kapitala. Posledic kapitalskega pehanja za dobičkom pa ne občutijo le delavke in delavci v industriji, temveč tudi zaposleni v storitveni dejavnosti, kar v svojem delu Career Fitness (Karierni fitnes, 1998) abstrahira Marija Mojca Pungerčar, ki oblečena v poslovno obleko v videu demonstrira vaje za »krepitev karierne kondicije«, ki pa jo lahko zvedemo tudi na področje delovanja v umetnosti. Birokratizacija poklica, tekmovalnost, igrana dobrovoljnost in komunikativnost naj bi bili vsi bistveni za napredek v karieri, a v videu jih avtorica stopnjuje do absurda in razkriva, do so mantre o osebni odgovornosti za lasten uspeh farsa.
Tako Jahić kot Pungerčar se lotevata posameznih negativnih učinkov kapitalističnega sistema. Ljudi pa je njegova brutalnost najbolj neposredno prizadela v času zategovanja pasov in krčenja socialne države zaradi zmanjševanja javne porabe po krizi leta 2008. Njene posledice so v Evropi prisotne še danes. Kritiko ameriških neoliberalnih idej, ki so povzročile krizo, o povsem prostem trgu, nevmešavanju države, nebrzdani privatizaciji in nepremišljenemu širjenju obsega posojil, ki so stotisoče Američanov spravile v enormne dolgove, ki jih je praktično nemogoče odplačati, komentira Ana Pečar s soavtorjem Oliverjem Resslerjem v delu In the Red (V rdečih številkah, 2014). Dokumentarec ima posebno vrednost tudi zato, ker za razliko od večine ostalih del ne le razkriva določen problem, ki je imanenten neoliberalizmu, ampak predstavlja tudi eno od rešitev, ki jih je skupina protestnikov kolektivno zasnovala in izvedla v okviru gibanja Occupy. Proti represiji, ki jo finančni trgi prek prefinjenega sistema preprodajanja dolgov izvajajo nad zadolženim prebivalstvom ZDA, se je skupina odzvala s solidarnostjo in prebrisano akcijo, ki je množico ljudi odrešila dolga. Rešitev, ki nam jo ponujajo mlade upornice in uporniki, je preprosta: »Rise up or die« (»Vstani ali umri«).
V besedilu sva večkrat omenili dokumentarec, ki se na prvi pogled zdi bolj filmska zvrst. Vprašanje razlike med filmom in videom je staro in meja med njima ni bila nikdar jasno določena. Odkar je tehnologija cenovno dostopnejša, prevladujoči nosilci pa digitalni, je meja še težje določljiva. Kot kaže razstava Živele!, je umetniški video heterogen, zato je lahko predstavljen v različnih oblikah. Pojavlja se v eno- in večkanalnih formah, kot večmedijska instalacija, lahko gre za videoperformanse ali dokumentacijo performansov. Videe pogosto spremljajo tudi besedila in drugi predmeti. Zvok je lahko poudarjen ali pa ga sploh ni. Nekatera dela so lahko predstavljena celo na velikem platnu kinodvorane. Na razstavi sva z izborom del skušali poudariti formalni vidik razstavljanja videoumetnosti. Raziskovanje novih form pa je pomembno zaradi upiranja utečenim oblikam filmske in videopripovedi, ki svojo kritiko kapitalizma podajajo tudi skozi formo. Ta vidik video umetnosti izprašujeta mednarodno uveljavljeni videastki Marina Gržinić in Aina Šmid v delu Obsedenost (2008). V njem avtorici prek eksperimentiranja s formo in ob izbranih teoretskih pogledih premišljujeta o nastajanju radikalnega znanja, ki nasprotuje novemu in staremu kolonialnemu kontekstu kapitalizma.
V kontekst premlevanja negativnih učinkov kapitalizma in širših družbenih posledic na življenje ljudi uvrščava tudi delo Metke Zupanič In tukaj smo (2016). Avtorica v videoinstalaciji vzpostavi situacijo hipnoze, ki simbolizira neodzivnost ljudi na svetovno oboroževalno tekmo, za katero se je po padcu berlinskega zidu za bežen zgodovinski trenutek zdelo, da je zaustavljena. Kapitalski apetiti vojaške industrije so poglavitni vzrok za agresivno širjenje neoliberalizma ter netenje vedno novih vojn in oboroženih konfliktov, ki se dogajajo stran od zahodnega sveta in do nas prihajajo zgolj kot medijske podobe. ZDA ima največji vojaški proračun, sledi ji Kitajska. Slovenija in ostale evropske države, ki so članice NATA, v tej igri nikakor niso nevtralne. Vlaganje v vojsko se povečuje, na oboroževanje so odzivamo s še več oboroževanja. Nekoč pomembne institucije za zagotavljanje svetovnega miru (kot npr. OZN) pospešeno izgubljajo moč in kredibilnost, v ljudeh pa vse bolj rasteta strah in napetost. Svetu že desetletja grozi jedrska vojna, ki jo lahko povzroči narcisoidni voditelj ali pa morda napaka pri skladiščenju jedrskega orožja. Ko se je Slovenija odrekla pristopu k pogodbi o prepovedi jedrskega orožja ZN in po avgusta razveljavljenem sporazumu o uničenju raket srednjega in kratkega dosega, se zdi, da je človeštvo te novice prespalo. Hipnotizirani od mantre o nujni varnosti smo obstali na tej kritični točki zgodovine.
Najin premislek končujeva s čebelami, o katerih v video animaciji Nazaj v mesto (2011) govori Polonca Lovšin. Poleg militarizacije družbe in potencialne jedrske katastrofe naše preživetje ogroža tudi podnebna kriza. Eden od odrazov našega neodgovornega ravnanja z naravo je problem množičnega umiranja čebel zaradi pesticidov, kar ima lahko pogubne posledice za rastline, živali in ljudi. Lovšin nam problematiko umiranja čebel sicer predstavi s simpatično stop animacijo, a posledice, ki jih ta predstavlja, so srhljive. Tako kot video Ane Pečar in Oliverja Resslerja tudi to delo ponuja odgovor – skrb za čebele, iskanje prostora zanje. Če smo okolje z intenzivnim kmetijstvom tako preoblikovali_e, da čebele v njem več ne morejo živeti, smo dolžni_e zanje poiskati prostor, v katerem bodo lahko preživele, sicer bomo s čebelami izumrli_e tudi mi_e.
S čebelami zaključujeva tudi zato, ker so nam lahko v dober zgled. Delujejo in preživijo namreč zgolj kot skupnost. Reševanje ene same čebele ni mogoče. Preživeti mora celoten roj ali pa propadejo vse. Rešitev za prihodnost človeštva je najbrž enaka. Razmišljati in delovati moramo v smeri skupnega preživetja ali pa se soočiti z izumrtjem. Na koncu se vračava h kritični misli iz videov Shadowless A in B. Rešitev ni v nadaljnjem slepem in pasivnem spraševanju »Kaj se dogaja?«, pri čemer kljub daljnogledu v rokah ohranjamo zavezane oči, temveč v odločitvi za akcijo. Ali kot se misel upora zaključi v videu In the Red: »Vstani ali umri«. Zato odvrzimo prevezo in skupaj poglejmo resnici v oči.
Živele!
Ana Čigon & Vesna Bukovec
