Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
02 September 2019 > 20 September 2019 Vljudno vabljene_i na otvoritev pregledne razstave Damijana Kracine "Ostanki", v ponedeljek, 2. septembra ob 20:00 v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Vabljene_i tudi na vodstvo z umetnikom, v soboto, 7. septembra ob 18:00.
Galerija Alkatraz in Poslednji muzej sodobne umetnosti predstavljata:
Pregledna razstava Damijana Kracine: Ostanki
Za 26. obletnico AKC Metelkova mesto smo se v KUD-u Mreža povezali s Poslednjim muzejem sodobne umetnosti, svetovno znano institucijo, ki stoji v naselju Logje na skrajnem zahodu Slovenije v stavbi častitljive starosti,[1] s svojim nazivom pa izpostavlja, da je sodobna umetnost v današnjem času dosegla svoje robove. Muzej se nahaja sredi neokrnjene narave in z izvajanimi aktivnostmi prevprašuje metodologijo, pristope in stvaritve sodobne umetnosti, kar je povezava par excellence z delom vsestranskega umetnika Damijana Kracine, ki ga ekskluzivno zastopa. Muzej tudi gosti njegovo stalno spreminjajočo se stalno razstavo. Akademski kipar in večmedijski ustvarjalec je bil še do nedavnega prisoten v AKC Metelkova mesto, kjer je od leta 2008 uporabljal umetniški atelje. Obdobje se je končalo z letom 2018, ko je kandidiral in bil izbran za uporabnika ateljejskega prostora v Švicariji v parku Tivoli v Ljubljani. Kljub temu je Damijan Kracina v metelkovskem prostoru še vedno še kako prisoten – s projekti, ki jih je izvajal, jih še vedno izvaja ali je bil prisoten pri njihovi zasnovi, ter z mnogimi postavitvami v javnem prostoru, ki dajejo pečat Avtonomnemu kulturnemu centru Metelkova mesto.
V Galeriji Alkatraz redno gostimo pregledne razstave metelkovskih umetnic_kov in za 26. obletnico AKC Metelkova mesto smo se odločili z razstavo Damijana Kracine obeležiti prelomni čas, zaznamovan z odhodom tega relevantnega avtorja iz delovnega prostora. V dogovoru s Poslednjim muzejem sodobne umetnosti smo se odločili, da po uspešnem vzoru njihove stalne razstave del tudi tu razstavo zasnujemo po zgledu kabineta čudes. Ta princip je pravzaprav značilen za ustvarjalca, saj kabinet(e) čudes "vedno znova konstruira in vanj vključuje kuriozitete, na katere naleti na popotovanju po lastni duševni pokrajini", kot je poetično povedala Klavdija Figelj ob otvoritvi njegove razstave Nelagodje smisla 8. julija 2019 v Knjižnjici Cirila Kosmača v Tolminu.
Razstava bo vsebovala prerez desetletnega ustvarjanja Damijana Kracine, "celostne umetnine domišljijsko ustvarjenega sveta"[2], ki navdih črpa iz živalskega okolja ter avtorjevega odnosa do človeške civilizacije. Evolucijski razvoj je ustvarjalca navdihnil h grajenju lastnih ekosistemov, ki so izvirni konstrukti neznanega sveta in obenem estetsko dovršene umetnine. Kustosinja Mojca Grmek je ob njegovi razstavi Prehod (2016) v Hiši kulture Pivka zapisala, da je bil navdih "za ustvarjanje novih življenjskih oblik in futurističnih bitij"[3] pravzaprav "vtis krajine, povezane z brutalnim zgodovinskim trenutkom človeškega napredka" lokacije Trinity, kjer je bila 16. julija 1945 prvič preizkušena atomska bomba.
Damijan Kracina že od leta 2002, ko je bil na rezidenci na Tamarind Institutu v Albuquerqueju v ameriški zvezni državi Nova Mehika, ustvarja originalni animal fiction, ki prikazuje imaginarne scenarije razvoja živih vrst, kar ga privede h grajenju hibridnih vrst in celo novih ekosistemov. V njegovem umetniškem nagovoru lahko kljub napeti vsebini in vabljivi vizualnosti "slutimo politično opozorilo glede nepredvidljivih posledic ustaljenih postopkov genetskih modifikacij organizmov".[4] Avtorjeve skulpture, risbe, instalacije, fotografije in videi nas vodijo k zavedanju, da smo del bogatega, večdimenzionalnega sveta, ki ga lahko soustvarjamo na več nivojih, obenem pa le-ta soustvarja nas.
Razstava bo prikazala vsebinsko rdečo nit avtorjevega ustvarjanja in širši kontekst nastajanja njegove umetnosti skozi predstavitev številnih aktivnosti, interesov ter medumetniških in širših sodelovanj tega plodovitega ustvarjalca.
Bil je nekoč na Metelkovi
Damijan Kracina je bil na Metelkovi stacioniran 10 let in je eden izmed umetnic_kov, ki so veliko prispevale_i k njeni materialni in vsebinski podobi. Je eden od ustvarjalk_cev, ki so bile_i v različnih vlogah na Metelkovi vedno prisotne_i. Že na samem začetku, pred šestindvajsetimi leti, je bil kot študent vključen v tukajšnje dogajanje. O svojih izkušnjah govori v video intervjuju[5] , ki je del obsežnega sodelovanja med KUD-om Mreža in SCCA-Ljubljana, ki je potekalo med letoma 2011 in 2013 in je bilo realizirano v projektih Vmesna postaja in Končna postaja. V intervjuju razkriva, da je sicer zasedbo zamudil, ker je, kot sam pravi, na prizorišče prišel šele čez nekaj časa, zaradi česar pridobitev delovnega prostora na Metelkovi ni bila možna. Že leta 1994 pa je imel atelje v stavbi Šola, ki je kmalu po tem žal pogorela. Na tiste čase ima lepe spomine: "Čez kakšno leto [po zasedbi] sem imel atelje v Šoli, ampak nisem dosti delal. Samo ključavnice švasal. Bilo je kaotično." Ne glede na neurejenost razmer v novo ustanovljenem avtonomnem prostoru je sodeloval s tu prisotnimi umetniki, predvsem sošolci z ALUO, ki so imeli dostop do drugih delovnih prostorov, ki jih je lahko koristil. Še preden je pridobil atelje za daljši čas, je bil na Metelkovi že prisoten s svojimi deli, ki so krasila podobo javnega prostora in klubov. O prelomni pomembnosti AKC Metelkova mesto zase in za slovenski prostor dodaja: "Zasedba Metelkove je bil dogodek, drugačen od vsega, kar smo poznali."
Pomanjkanje osebnega delovnega prostora znotraj Metelkove v času njenih začetkov za Damijana Kracino ni bila nikakršna ovira. Metelkova je bila in je še vedno zaznamovana z njegovimi umetniškimi intervencijami. Njegove že praktično slavne, v vsakem kontekstu z globokim premislekom drugače razstavljene Mesojedke (2010) so bile leta 2011 v sodelovanju z Edvinom Dobrilovičem postavljene kot del originalne ureditve južne fasade stavbe Garaže. Da bi dopolnil instalacijo, je poleg posadil še trto iz domačega Posočja, ki se že več let v metelkovskem prostoru uspešno bohoti in razrašča ter postopoma vedno bolj kuka v ateljeje drugih umetnikov omenjene stavbe. Na Trto - živo skulpturo - lahko gledamo iz simboličnega vidika kot na dediščino umetnika v prostoru Metelkove: je navidezno statična in zaključena, vendar se stalno širi in krepi. Obiskovalke_ce Metelkove, nepripravljene na prisotnost hibridnih bioloških vrst v urbanem okolju, tu preseneti še Kingguru (2002–2005) – zlitje človeka in kenguruja, katerega telo nevarno čepi na strehi stavbe Garaže. Viden z razdalje številnim gledalkam_cem vzbuja nelagodje od leta 2011, saj njegovo človeško telo krasi dobro izoblikovan rep, ki služi ravnotežju in opravlja vlogo tretje noge.
Delo Damijana Kracine je zaznamovalo prostor AKC Metelkova mesto tudi skozi projekt, ki je imel povsem drugačen fokus. Soški biser (1997), ki je nastal v sodelovanju s Katarino K. Toman, nosi referenco (reklamno sporočilo "bistra hči planin" ob plastenki vode) na Gregorčičevo pesem Soči. Medijsko prepoznavno umetniško delo je hiperrealistična akrilna slika, ki v oblikovanju in velikosti posnema formo reklamnih jumbo plakatov. Domiselno delo, ki se norčuje iz prenasičenosti z reklamnimi oglasi, se je pojavilo v času, ko podobna oglasna sporočila še niso bila tako javno izpostavljena. Že takrat je bil torej umetnik (in tudi umetnica) pred svojim časom, saj je že mnogo let pred poplavo podobnih plakatov pravilno anticipiral potek dogodkov in kritično razmišljal o strategiji poneumljanja s strani reklamne mašinerije potrošniške družbe. Z delom je želel prek izmišljenega podjetja z znamko Soški biser izpostaviti problem izkoriščanja reke Soče v komercialne namene. Akrilna slika – imitacija oglasa je prepotovala pot od Knjižnice Cirila Kosmača v Tolminu (1998) do Trienala sodobne slovenske umetnosti Vulgata U3 v Moderni galeriji (2000) in zaključila pot v AKC Metelkova mesto (2001–2005), kjer so jo zunanje vremenske razmere postopoma razgradile. Nasprotno kot pri Trti, ki se razrašča, se je tu artefakt razkrojil, obe deli oz. njuna procesa razvoja pa vključujeta moment evolucije, osrednje zanimanje Damijana Kracine. Del Soškega bisera je bil tudi performans, pokušina vode reke Soče, s katerim sta se avtorica in avtor norčevala iz trženja izdelkov in še posebej naglasila problematiko umetno ustvarjanega občutka ekskluzivnosti prodajnih eksponatov.
To pa še ni vse, njegova umetniška prisotnost seže tudi do metelkovskih klubov, saj se njegovo delo v obliki napisa, Decoration (1997), ki je bilo premierno predstavljeno v Gradu Podsreda na razstavi Animalis, že dolga leta nahaja v Klubu Gromka. Sestavljeno je iz črk, ki so oblikovane s pomočjo avtorjeve razvpite pisave Proteus font[6] (2003), sestavljene iz podob človeške ribice, ponosa slovenstva, s katero slavi biotsko raznolikost domačega okolja.
Damijan Kracina je tudi pobudnik in soustanovitelj Nočne izložbe Pešak[7], inovativnega razstavnega prostora v stavbi Pešaki, kjer so razstave mimoidočim zgolj vidno in ne fizično dostopne. Postavljene so namreč na oknih stavbe, umetniška dela pa si lahko obiskovalke_ci razstave bolj od blizu ogledajo zgolj skozi daljnogled, ki se nahaja na Stolpu na severnem trgu AKC Metelkova mesto. Tekom let je umetnik kreativno sodeloval pri številnih projektih Zavoda za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana na Metelkovi ulici 6. Galerija Alkatraz ga je v tujini predstavljala na razstavah in umetniških sejmih (Volta4, Basel, 2008; Viennafair, Dunaj, 2009 in 2010, Preview Berlin – The Emerging Art Fair, Berlin, 2010 in 2011). Dela so požela veliko zanimanja in v obiskovalkah_cih zbujala notranjo stisko, saj so si želele_i umivati roke z mojstrsko izdelanim milom v obliki neznanega členonožca z ostrimi nogami (Žajfa, 2009), podobno kot v radijski igri Marn Nemarn (2014)[8] koristiti pisoar, ki spominja na glavo bika (Pisoar oz. Slon z zlomljeno roko, 2008), se čudile_i nad uganko okostnjaka neopredeljenega mastodonta (Sanitarium, 2010) in se pustile_i zapeljati v svet domišljije avtorja, spretnega pripovedovalca zgodb in – kot ga označi Dejan Mehmedovič – režiserja.[9]
Zaradi vsega naštetega se nam pojavlja vprašanje, če je Damijan Kracina metelkovski umetnik. Ali pa je vsaj morda kdaj bil? Sam enigmatično razlaga: "Ne vem, s tem se sploh ne obremenjujem. Kaj to pomeni za mojo produkcijo? Ne vem. Izhajam iz drugih izhodišč. Ne izhajam iz teh političnih, aktivističnih, socioloških, kot mogoče kdo drug in se tega mogoče ne da tako direktno povezati s temi stališči, ki jih zunanji svet povezuje z avtonomno cono. Moja umetniška dela in produkcija so bolj neodvisna od tega. Sem znotraj tega prostora in znotraj svoje glave. Name vpliva vse od amebe do Metelkove." Zadnja poved do potankosti oriše njegovo ustvarjalsko pot. Ta se vije skozi lastno konstruirano biosfero, ki jo sestavljajo ekosistemi, polni možnih evolucij živalskih vrst tega ali vzporednega vesolja. Ti so prepleteni z domišljijskimi svetovi ter z angažiranim kolektivnim sodelovanjem, ki v sebi nosi globok razmislek, zaznamuje pa ga tudi družbenokritična ost. Slednja se pogosto fokusira na biološko raznolikost življenja in na to, da je življenje na svetu del velikega, medsebojno odvisnega sistema. Védenje, da je človeštvo integralni del te obsežne skupnosti, od katere je popolnoma odvisno, je dejstvo, ki se ga premalo zavedamo[10].
Družbena aktivnost
Umetniška zanimanja Damijana Kracine niso skrivnost. Njegove umetnine so del izvirne vizije, ki ima svoj prostor na umetniški sceni Slovenije. Javnost pa manj ve o Damijanu Kracini – organizatorju kolektivnega delovanja in iniciatorju pobud, namenjenih širjenju tradicionalnih mej sodobne umetnosti. Znotraj AKC Metelkova mesto se izvaja projekt Nočna izložba Pešak, v katerem je do leta 2019 aktivno sodeloval s kustosinjo Anabel Černohorski, producentko Natašo Serec in številnimi umetnicami_ki in idejnimi nosilkami_ci zgornjega nadstropja Pešakov. Je soustanovitelj galerije, bil pa je tudi član njenega programskega odbora (2013–2018). Besede iz video intervjuja kažejo na njegov modus operandi: "Rad dajem iniciative za skupno druženje. Na našem hodniku [Terrah, Mitja Ficko, Vladimir Leben, Boško Rakočević in Damijan Kracina (op. ur.)] je nastala ideja, da bi naredili galerijo, ki naj bi bila odprta navzven. Galerijo naj bi videl od zunaj skozi okna. Mislim, da je na Metelkovi pozitivistična mentaliteta, jo moraš imeti: ko imaš neko idejo, jo moraš sam tudi realizirati. To se mi zdi odgovornost ljudi, ki so tu, da se sami spomnijo in sami realizirajo." Tako, kot je bilo rečeno, je bilo tudi storjeno in uspešno funkcionira še danes.
Avtor je tudi član in soustanovitelj medijsko znanega umetniškega kolektiva DDR[11] (Društvo za domače raziskave: Jani Pirnat, Alenka Pirman, Damijan Kracina), ki deluje od leta 2004 in je izvedel in ustvaril že veliko odmevnih akcij in stvaritev, med drugim tudi Razvezani jezik, odprto spletno platformo in slovar žive slovenščine, ki je zaživel tudi v tisku. Zainteresirano občinstvo ne bo nikoli pozabilo njihovega humorno-resnega projekta Dobesedno brez besed, razstavljenega v Mestni galeriji Ljubljana (2010), v okviru katerega se avtorja in avtorica niso branili niti masla na glavi (iz sklopa Imeti maslo na glavi, 2010).
Kolektivno delo je nedvomno bistven del avtorjevega delovanja, bil je namreč tudi soustanovitelj odmevnega kolektiva Provokart (poleg njega so ga sestavljale_i Katarina Toman, Maja Licul, Janja Žvegelj, nekatere_i študentke_je ALUO in ljubitelji_ce umetnosti), ki je med letoma 1992 in 1997 zakrknjenim mimoidočim paral živce, ostale pa neizmerno zabaval. Lahko si zgolj predstavljamo kako pogumna je bila realizacija ideje o satiričnem plakatu AnusA – Družba za vlaganje (1994), ki se je posmehoval besednjaku mladega slovenskega kapitalizma v času njegovega vzpona, v času oblikovanja in utrjevanja neoliberalne dogme pod pretvezo modernizacije in vesternizacije. Danes je jasno, da je bilo vse le utvara, ki ni prinesla napredka, a člani_ce kolektiva so se tega zavedale_i že v devetdesetih letih.
Damijan Kracina je bil tudi umetniški vodja ARTilerije Kluže v vseh treh sezonah obratovanja (1997–2000). Iskanje novih kontekstov in okolij za projekte sodobne umetnosti prek kolektivnih projektov je značilno za njegovo delovanje. Projekt se je realiziral v toposu, ki nima stalnih prebivalk_cev in ima izrazito drugačen (v tem primeru zgodovinski) kontekst. Organizacija stalnega razstavnega programa in drugih kulturnih dogodkov v okolju, ki ga zaznamujejo drugi močni konteksti, je znak poguma in zaupanja v moč sodobne umetnosti in v njeno sposobnost preglasiti tok reke Koritnice in odmeve preteklosti Soške fronte. Povezovalni duh in domišljijska inovativnost Kracine sta se na podoben način kazala pri projektu Koralni otok (2006), ki ga je oblikoval v sodelovanju z organizacijo Art dans la Cité in Galerijo Škuc. Projekt, v okviru katerega je nastala kiparska, slikarska in fotografska produkcija, je organsko vključeval tudi pedagoški program, ki je naslavljal otroke v Pediatrični kliniki Kliničnega centra v Ljubljani. Tudi tam je na svoj način odpiral nove potenciale sodobne umetnosti, umeščene v popolnoma novo okolje. Dialog med umetniško ekipo, ki jo je organiziral Damijan Kracina, in mladimi bolnicami_ki je ustvaril oprijemljive učinke za vse vključene. Podobnega mišljenja glede avtorjevega umetniškega udejstvovanja je Barbara Rupel, ki pravi: "[njegova] sproščenost se odraža tako v svobodni izbiri medijev kot izraznih sredstev"[12], tem besedam pa lahko dodamo še elementa avtorjeve sproščenosti pri odpiranju novih prostorov umetnosti in vztrajanja pri plodnih sodelovanjih z drugimi avtoricami_ji.
Najbolj izstopa dolgoletno povezovanje z Vladimirjem Lebnom, s katerim sta zasnovala tudi znameniti projekt Galapagos (2004), ki je bil med letoma 2004 in 2009 razstavljan v Sloveniji in v tujini. Razstava je potovala po več referenčnih prostorih sodobne umetnosti, začenši z Galerijo Alkatraz, nato je obiskala Ljubljanski grad – Peterokotni stolp, Moderno galerijo v Ljubljani, Likovni salon v Celju, MMC Kiblo v Mariboru, Galerijo Loža v Kopru (del Obalnih galerij), Galerijo A+A v Benetkah v Italiji, Stanica_LAB v Žilini na Slovaškem, Centre Euralille v Lillu v Franciji, Künstlerhaus Graz v Gradcu v Avstriji ter 12. bijenale Pančevo v Pančevem v Srbiji.
Celostna podoba bogatega izmišljenega ekosistema, ki ga umetnika v starem, kolonialnem slogu odkrivata, raziskujeta in katalogizirata, je zgrajena ne samo iz primarnega slikarskega in kiparskega materiala, ampak bogato opremljena z besedili kustosov (med drugimi Tevža Logarja, Janija Pirnata in Jadranke Plut), poezijo Janija Pirnata, kratko zgodbo Izvajanje velikega blatarja Tee Hvala, glasbo (Vladimir Leben in Damijan Kracina v vlogi članov zasedbe Ape boys), animacijami, eksperimentalnim videom itd. Veličasten mozaik multimedijske sestavljanke zabava s svojo mešanico absurda in humorja, obenem pa na gledalko_ca naredi velik vtis, saj raziskuje vedno bolj aktualne teme načinov sobivanja človeka z naravo. Brez pretiravanja lahko zatrdimo, da je projekt del najnovejše zgodovine slovenske sodobne umetnosti. Sodelovanje z Vladimirjem Lebnom se je nadaljevalo v obliki turneje Animal tour, ki je bila nadgradnja projekta Galapagos, ter se nato realiziralo tudi v okviru drugih projektov, kot sta bila skupna razstava Slike in kipi v Galeriji Equrna (2012) in projekt z naslovom 2πr (2012), prvotno zasnovan za festival Svetlobna gverila, kjer sta nadaljevala z ustvarjanjem domiselnega habitata, ki je skrit globoko v morju. Tokrat sta ga postavila v panoramsko poslikavo v notranjosti lesene instalacije. Temačna ambientalna svetloba in glasba Saše Kalana gledalki_cu puščata vtis, da se nahaja daleč od civilizacije, kjer lahko raziskuje očem praviloma skriti naravni svet. Zasedba – Kracina, Leben, Kalan in Pirnat – se je na delo spet vrnila v letu 2016. Oblikovali so Genski oltar (prvič razstavljen v Galeriji Krško leta 2016), humorno navezavo na mojstrovino evropske umetnosti, spektakularni oltarni poliptih Gentski oltar oz. Čaščenje mističnega jagnjeta (1432) bratov van Eyck. Kot je zapisal Jani Pirnat: "Ideja Genskega oltarja je čakala na ugodno priložnost za celostno umetnino, ki prevzema cerkveni medij in ga izrablja za dogmatski obrat v sodobnejše znanstvene teorije o življenju iz vesolja in umetniškem pogledu ustvarjalcev o prihodnosti življenja."[13] V zase značilnem slogu Damijan Kracina in Vladimir Leben izhajata iz globoke eksistencialne vsebine – tukaj mistično prenapolnjenega Gentskega oltarja, ki sta si ga pred leti ogledala v živo in ga v svojem delu napolnila z igrivo vsebino, ki pa ima poleg tega tudi globlji smisel. Oltar à la Leben & Kracina je vizija življenja ob koncu sveta; polna je futurističnih bitij, ki so (v nasprotju s človeško vrsto) preživela apokalipso, ter velikih in malih, tudi raznovrstnih predmetov (kot je npr. kinder jajček). Groteskni portret sveta v gledalkah_cih vzbuja hkrati smeh in strah, saj zares ni tako zelo drugačen od že znanih absurdov sedanjosti.
Z Vladimirjem Lebnom je Damijan Kracina sodeloval tudi v okviru razstave Spanje razuma (2014) v Nočni izložbi Pešak. V galerijo pa se je vrnil tudi dve leti kasneje, ko je združil moči z umetnikom iz sosednjega metelkovskega ateljeja – Misanthropom. Skupaj sta oblikovala razstavo HiberNacija (2016). Kracina se poleg vsega naštetega povezovalnega dela poklicno ukvarja s predajo znanja mlajši generaciji, saj je profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in kot mentor projektno sodeluje s festivalom Svetlobna Gverila.
Damijan Kracina pa s svojimi deli navdihuje tudi druge. Obstajajo vsaj trije znani primeri, ko so leta služila kot izhodiščni navdih za nadaljnja umetniška dela. Jani Pirnat je že omenjeno radijsko igro Marn Nemarn začel pisati kot kuratorsko utemeljitev za delo Pisoar. Tea Hvala je Izvajanje velikega blatarja napisala še preden sta se z Damijanom Kracino spoznala in je šele nato začela z njim sodelovati. Prav tako je tudi Sebastjan Vodušek v okviru študijskih obveznosti napravil umetniški video. To je posnetek, po glasbi in kadrih podoben poljudnoznanstvenim dokumentarnim oddajam o naravi, ki na poetičen način, z dobro mero umirjene estetike, orisuje njegovo razstavo Menenitu/I'm not There (MGML, 2012).[14]
Vse to večletno kolektivno ustvarjanje, ki ga avtor spodbuja in izvaja, si zasluži veliko več priznanja in pozornosti, kot ga je bilo deležno do sedaj, saj na ta način ustvarja izvirno dinamiko in širi ustaljene meje diskurza o sodobni umetnosti bolj kot smo tega na splošno vajene_i.
Larpurlartizem Damijana Kracine
Delovanje Damijana Kracine vključuje številna sodelovanja in vsebuje razvidno družbeno kritično noto. Kljub temu umetnik v večkrat omenjenem intervjuju poudarja: "Uživam, ko sem v samoti in delam. Prav, da bi bil prisoten preko tega, da bi delal politični statement, me ne zanima."
Klavdija Figelj je v svojem otvoritvenem govoru ob razstavi v Tolminu povedala, da se, "ko umetnik ustvarja, prepušča toku nezavednega in roki ne želi vsiljevati predhodno zamišljene podobe. Roka, ki je v stiku z notranjimi predstavami, tako riše notranjo duševno pokrajino." To pokrajino je obiskovalka ene izmed njegovih številnih razstav označila z besedno zvezo "lepo naslikana groza". Tudi ustvarjalec se sprašuje, zakaj se v njegovih slikah pogosto pojavlja organski preplet grozljivih mor in strašljivih občutij. Pri slikanju mu je namreč pomembno predvsem to, da dela niso vnaprej določena, so spremenljiva in spreminjajoča se ter dovoljujejo brisanje in preslikovanje. To je dobro vidno v njegovem videu Animacija – računalniške risbe (2008), ki je prikaz spreminjanja in razvijanja nedefiniranih organizmov. V slikah mu to omogoča doseči medij oglja ali airbrush tehnika v kombinaciji z omejeno paleto barv, večinoma črne in bele. Osredotoča se na formo, risbe in slike vidi kot dvodimenzionalne skulpture, ki lahko postanejo izhodišče za skulpturo. To se je primerilo pri Komarju (2004), trimetrski skulpturi, ki je nastala po sliki iz rezidence v Novi Mehiki. Tudi letos sta na tak način nastali dve novi skulpturi.
Razvidno je, da je za ustvarjalca poleg mnogih sodelovanj zelo pomembno tudi samostojno ustvarjanje zaradi ustvarjanja. Na videz povsem drugačna od skupnostnih projektov je bila njegova razstava Čakalnica v Galeriji Domžale[15], kjer so bile razstavljene nekatere njegove že uveljavljene skulpture, kot je s puščico prebodeni Labod (2013), ki ima svojo večplastno razjasnitev tudi v rentgenskem posnetku. Na ogled je bil tudi monumentalen, na rame natakljiv objekt, V letu kačjega pastirja (2013), ter črno-bele slike grozljivih humanoidnih in drugih neznanih bitij ter nenavadnih antiutopičnih ambientov, ki po izvedbi spominjajo na njegova zgodnejša dela, po vsebini pa se odmikajo v nasprotno smer evolucije, bolj resno in strašljivo.
Ustvarjalčeva gesta je morda res neprisiljena, nezadržana in tekoča, a je očitno, da ga preplavlja nestrinjanje s trenutno družbeno situacijo, skozi njegovo roko pa se izrisuje okoljska problematika in vre zaskrbljenost glede razvoja, prilagoditve ter bodočnosti vrst.
Zaključek
Damijan Kracina, ki ga gledamo na selfijih z znamenitimi umetniškimi deli (projekt Selfportraitswithveryimportantartworks, 2001) z neurejeno frizuro in najstniškim obrazom iz časa, ko še ni nihče vedel, kaj pomeni beseda 'selfie', je vmes postal eleganten mož v črni obleki[16] s častitljivim opusom, izoblikovanim slogom, javnosti poznanimi temami ter skoraj 25-letnimi izkušnjami z razstavljanjem. Nenazadnje pa njegova kipa od sredine leta 2018 krasita fasado Narodnega doma oziroma protokolarnega vhoda Narodne galerije.[17]
V času, ko smo še mislili, da bomo lahko le z recikliranjem rešili svet pred ekološko katastrofo[18], nas je umetnik že soočal z vlogo opazovalk_cev izumirajočih živalskih vrst (projekt Kracina TV, 1995; raziskava in video Thylacinus Cynocephalus, 1996–1997; video Intervju z ogroženo vrsto, 1999/2006). Obenem se je vedno znova vračal k iskanju rešitev s pomočjo utopičnih predstav in scenarijev in k transformativni vlogi nemogočih rešitev, na katere smo v času prevlade neoliberalizma nekoliko pozabili, saj se je uveljavilo prepričanje, da je največ, kar lahko dosežemo, le modifikacija prevladujočega načina razmišljanja o svetu, ki pred naravo in svet v ospredje postavlja kapital in ekonomske kazalnike.
Damijan Kracina si je upal razmišljati o velikih temah in jih v času, ko večina ni imela poguma razmišljati o prihodnosti, bolj oddaljeni kot jutri, raziskovati s pomočjo igrivega humorja in brezkompromisne domišljije. Poleg izvirne poetike in razločne tematske linije njegov prispevek seže še dlje, saj so njegova dejanja v nasprotju s stereotipom umetnika – genija, ki mu njegov ego dovoljuje le, da deluje sam, prepričan o svoji veličastni vlogi. Umetnikov CV je lahko dokaz nasprotnega: tudi umetnost je lahko timski "šport", v katerem združevanje moči omogoča nastanek kvalitetne produkcije in ustvarjanje presežka v obliki človeške povezanosti, solidarnosti in ustvarjanja inspirativnih kolektivnih praks, kar je v nasprotju s prevladujočim trendom, ki nas prepričuje, da se mora za svoje cilje vsak_a boriti sam_a.
Izmišljeni svet Damijana Kracine, poln intenzivnih barv in nenavadnih oblik, prežema toplina in upanje na lepši jutri. Ta svet ni prisoten samo v projektih, kot je Galapagos, na različne načine je prisoten v vseh njegovih projektih, zato lahko trdimo, da ima njegova umetnost humanistično sporočilo in je, ne glede na prvi vtis, globoko povezana z našo realnostjo.
Ana Grobler in Sebastian Krawczyk
