Galerija je odprta:
ponedeljek - četrtek:
11.00 - 19.00
petek:
15.00 - 23.00
 
 
 
 
 
 

Tejka Pezdirc: Nema hiša

14 December 2018 > 11 Januar 2019 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Tejke Pezdirc »Nema hiša« z otvoritvenim performansom Vesne Godler v petek, 14. decembra 2018, ob 20:00 v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstavni projekt je nastal v dialogu z umetnico in arhitektko Polonco Lovšin.

Razstava je nastala v okviru novega projekta Galerije Alkatraz Mentorstvo+, ki omogoča vzpostavljanje povezav med umetnicami_ki različnih generacij in njihovo kontinuirano delo v daljšem časovnem okviru. Mentorstvo+ je pravzaprav partnersko sodelovanje oz. vzajemno mentorstvo, v katerem se prepletajo vizije, perspektive, izkušnje in umetniški prijemi sodelujočih. Naloga galerije v tem projektu je vzpostaviti in podpirati kreativni prenos idej med posameznicami_ki,  ki zasedajo različne položaje znotraj umetniškega sistema, z namenom spodbujanja medgeneracijskega mreženja in sodelovanja. Razstava je končni, fizično oprijemljivi rezultat večmesečnega dela in vzpostavitve nove platforme za sodelovanje, projekt sam pa zastavlja mnoga vprašanja – od tega, čigavo je v tem primeru avtorstvo, do izzivov kolektivnega sodelovanja, ki ni nastalo spontano, ipd.
Tokrat sta se umetnici Tejka Pezdirc in Polonca Lovšin odločili za format, v okviru katerega se bo materializirala ideja razstave ene izmed njiju. Mlada kiparka Tejka Pezdirc se v svojem delu ukvarja z vprašanji konstrukcije identitete v povezavi s spominom in odsotnostjo. Pogosto izhaja iz osebnega, ki ga s pomočjo taktilnega in snovnega predela v umetniško sporočilo. Vsebino razvija s pomočjo oblikovanja predmetov in prostorov, ki jim daje specifičen intimen fokus. Avtorica sicer poudarja, da ne ločuje procesov ustvarjanja od drugih neumetniških dejavnosti –  dinamika nastajanja njenih projektov je prepletena z dogajanjem na drugih področjih, tudi njena posamezna umetniška dela ostajajo povezana med sabo.


Tejka Pezdirc je bila v umetniškem svetu najbolj aktivna pred nekaj leti, v zadnjem času se je posvečala dejavnostim na drugih področjih. Za njo je obdobje evalvacije, ki se je začelo, ko se je odločila, da prekine fizični stik z umetniško produkcijo z namenom, da si zastavi temeljna vprašanja o smislu umetniškega početja. Zdaj se vrača z novo energijo, s projektom, ki odpira novo poglavje na njeni umetniški poti. Projekt na miselni ravni nastaja že več let, sodelovanje s Polonco Lovšin pa je bilo povod za izlitje iz miselnih procesov v fizično udejanjenje. Dialog med umetnicama je omogočil, da se projekt konkretizira in razvije; tako je razstava postala priložnost, da ideja zaživi.
Idejo za nastanek umetniškega dela je umetnica dobila med delom, ki ga opravlja ob rojstnem kraju, tj. klesanjem nagrobnih napisov. V skladu z lokalno tradicijo na obeh straneh meje na območju Obkolpja se na nagrobnik umrle osebe poleg njenih podatkov vkleše še ime in priimek živeče_ga zakonske_ga partnerice_ja (večinoma gre za partnerke). Ta tudi vnaprej izbere svojo fotografijo, ki bo krasila nagrobnik še v času njenega_njegovega življenja.


Umetnica je v sklopu svojega projekta opravila več kot 50 pogovorov z ljudmi, ki ponavadi več let gledajo lastne grobove, in s tem pridobila osebni vpogled v posebno situacijo človeka, ki je soočen z nujnostjo lastne smrti. Kot sama pravi: »zanima me zgodba človeka, ki se zdi pozabljen in se bori za svoje posmrtno življenje.« Prav skrb za spomin je eden izmed bolj pomembnih elementov zavedanja oseb, s katerimi se je pogovarjala. Prisotnost neizogibnosti smrti je sestavni del njihovih življenj, ki občutno preuredi temeljno razumevanje tega, kaj je pomembno. Izkaže se, da je strah pred pozabo prisoten tudi kot skrb za to, kaj se bo dogajalo po smrti. Ni več toliko veselja v aktivnostih življenja tukaj in zdaj, zato se fokus premakne v smer urejanja podobe posmrtnega sebe. Na ta način se eksistenca nenehno nahaja v razkoraku med življenjem in smrtjo, saj je veliko pozornosti usmerjene v simbolično gradnjo nagrobnega spomenika.
Tejka Pezdirc s svojim projektom ne želi razkrivati ganljivih zgodb oseb, ki so se znašle v za nas nenavadni situaciji, in prebujati sočutja v gledalki_cu. Z minimalistično postavitvijo v Galeriji Alkatraz poskuša uprizoriti situacijo brez sentimentalnega naboja, zato razstava v središče ne postavlja posamične zgodbe, ampak se raje usmeri v ureditev prostora, ki ga karakterizira izčiščenost in katerega sestavni del je tudi praznina. To je skorajda nujno, saj je grajenje zgodb o prizadevanjih pričujočih podobno gradnji monumentalnih umetniških artefaktov, ki okoli sebe potrebujejo dovolj prostora za odmik in razmislek.


Nadgradnjo svoje postavitve bo umetnica ustvarila v sodelovanju s performerko Vesno Godler, ki bo na dan otvoritve v galeriji izpeljala performans, povezan z objekti in videi na razstavi ter z video intervjuji, ki jih Tejka Pezdirc ne razstavi. Umetnica se v razstavi neprestano giblje med nasprotji, kot so življenje in smrt, miselno in čustveno, izpraznjeno in napolnjeno. Tudi odločitev za način prikazovanja portretov junakinj_kov njenih zgodb je zgovorna, saj jih v obliki fotografij nagrobnih keramičnih portretov razstavi skrite v lightbox. Podobe so dostopne zgolj skozi kukalo, umetnici pa na ta način uspe nepripravljeno_ega gledalko_ca neposredno soočiti s temo smrti in minevanja.


Na vsebinski ravni razstava Tejke Pezdirc odpira perspektivo življenja s prisotnostjo smrti, ki nam vzbuja obilo negotovosti in tesnobe, saj se zavemo, da enega izmed idealov današnje družbe, končnega pobega pred smrtjo, ni mogoče doseči. Razstava vzbuja nelagodje, ker se hkrati nahaja na nasprotnih polih kontrastov emotivnega in kognitivnega. Tudi zato odpira možnost refleksiji in ne vsiljuje interpretacij. Gledalka_ec tako na simbolni ravni dobi prostor, ki ga potrebuje, da lahko avtoričino pripovedovanje pretvori tako, da bo dobilo subjektivni, osebni smisel. Sposobnost gradnje prefinjenih galerijskih postavitev ob spretnem manipuliranju s subtilno vsebino priča o tem, da imamo opravka z izvirnim umetniškim izrazom in obetavnim vizualnim potencialom mlade umetnice.


Sebastian Krawczyk, Ana Grobler


Tejka Pezdirc (1985) je diplomirana kiparka. Za študijsko leto 2008/2009 je prejela nagrado ALUO za posebne dosežke. Sodelovala je na več skupinskih in samostojnih razstavah tako doma kot v tujini. Med vidnejše sodijo Umetnost sanjarjenja, Galerija Miklova hiša, Ribnica (2012);  4.4., Galerija Škuc, Ljubljana (2013); Prenašalke, Galerija Srečišče, Ljubljana (2014); 3. trienale mladih umetnikov – Premiere 2015; Čas, razpoloženje, identiteta, Galerija sodobne umetnosti, Celje (2015) in Osebno, končna razstava 15. letnika šole za kustose in kritike sodobne umetnosti, Svet umetnost, Galerija Škuc (2016).


Polonca Lovšin (1970) je diplomirana arhitektka in umetnica. Leta 2015 je zaključila doktorski študij vizualne umetnosti na Univerzi Bauhaus v Weimarju. Aktivna je v skupini KUD Obrat, ki v Ljubljani že več let razvija skupnostni vrt Onkraj gradbišča (2010 -danes). Samostojno je razstavljala na številnih razstavah doma in v tujini. Med pomembnejše razstave sodijo Stories from the Edge, Kunsthaus Graz (2016); Krize in novi začetki: Slovenska umetnost 2005-2015, MSUM Ljubljana (2015); U3, 7. trienale slovenske umetnosti, MSUM (skupaj s KUD Obrat, 2013). Nagrade in priznanja: Priznanje Riharda Jakopiča (2018), dobitnica na razpisu UGM za projekt v javnem prostoru (2015), Zlata ptica (2011). Udeležila se je več mednarodnih umetniških rezidenc.


Fotografije iz otvoritve: Nada Žgank.