Galerija je odprta:
Ponedeljek - četrtek:
11.00-15.00
in 16.00-20.00
Petek:
15.00-23.00




Maruša Meglič: Človek je osamljen otok

10 Maj 2018 > 30 Maj 2018 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Maruše Meglič "Človek je osamljen otok", v četrtek, 10. maja 2018, ob 20.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.

Maruša Meglič je talentirana ustvarjalka, osredotočena predvsem na kakovost razstavne izkušnje in ne kvantiteto produkcije umetnosti. Njena dela so dodelana in premišljena kljub temu, da je relativno novo ime v svetu umetnosti. Site – specific razstava v Galeriji Alkatraz razkriva, da ima dober čut za prostor pri  gradnji prostorskih kompozicij, za katere sta značilna izčiščenost in enostavnost. Umetnica konsistentno uporablja ta netipičen pristop, ki ga sicer nismo vajene_i pri večini drugih razstav. Največkrat namreč posamezna dela tvorijo razstavo, tu pa je medij izražanja pravzaprav razstava kot celota.

Projekt Človek je osamljen otok  Maruše Meglič je site specific umetniško delo, ki se prilagaja Galeriji Alkatraz in gradi iz njenih značilnosti. Vsebinsko pa je instalacija pravzaprav inscenirana eksistencialna drama, ki apelira na gledalko_ca in jo_ga sili v razmišljanje o pomenu bivanja. Sonce, ki ni sonce, okvirji hiše, ki to ni in črna tla, ki zanikajo vse, so večplastne scenske metafore življenja in bivanja.

Na razstavi  bo gledalka_ec soočen_a z ambientalno prostorsko postavitvijo, ki za prispodobo uporabi simbol hiše, umeščeno med zemljo in soncem, ter razpeto med smislom in njegovo odsotnostjo. Odprta konstrukcija hiše gledalkam_cem dovoljuje, da svobodno prehajajo med posameznimi deli likovno-prostorske kompozicije in simbolno doživijo prostor, ki ga avtorica ustvarja in hkrati zanika.  Ta hiša gledalko_ca napeljuje na idejo domovanja, a vseeno ne predstavlja zavetja, saj  želi pokazati na nenehno konstrukcijo in dekonstrukcijo ideje varnosti.

Postavitev Maruše Meglič je poskus, da predstavi svoje dojemanje sveta, takšnega kot ga izkuša. Umetnica izhaja iz arhetipske situacije, ki se ji zdi značilna za zahodno kulturo. Zgodba o posameznici_ku, ki je prisiljen_a stopiti izven lastne cone udobja, se podati v neznano, z namenom, da se sooči z zahtevno, a nujno, nalogo  in skozi ta proces spozna in transformira sebe, poznamo iz večih zornih kotov. Liki Robinsona Crusoea, Bilba Bagginsa, Cheryl Strayed, junakinje filma Divja (Wild), junaka popularnega filma Brodolom (Cast Away) Chucka Nolanda so različne interpretacije mita o junaku, ki gre skozi proces, podoben doživljanju tistih, ki se soočamo z izgubo, boleznijo, pomanjkanjem ali drugimi zahtevnimi preizkušnjami.  To  je zgodba o človeku, ki se nahaja v situaciji, v kateri je prisiljen_a prevprašati lastna načela ali celo na novo osmisliti svoj obstoj. Nov položaj ji_mu omogoči, da se na poglobljen način umesti v svet, v katerem se nahaja. Maruša Meglič ta, iz razvojnega vidika ključni, trenutek dojema kot osamljeno dejanje: vsak_a, ki išče  lastno pot, bo pot simbolne "odrešitve" prehodil_a sam_a.

Proces realizacije razstave umetnica razume kot simbolen način izvedbe zgoraj opisane eksistencialne poti. Medtem, ko se spopada z lastnimi (tehnične, scenske, gradbene sposobnosti in znanja, občutek za estetiko) in objektivnimi (proračun razstave, material, prostor galerije) omejitvami, prisostvuje organizaciji in komunicira z ekipo galerije, v resnici podoživlja čustveno stisko, se bori sama s sabo,  svojimi razmišljanji in osmišljanji. Avtorica se želi postaviti v vlogo posameznice na preizkušnji, ki se odpravi na negotovo pot, brez garancije uspeha.  Njeno razstavo lahko beremo kot pogumno in iskreno osebno iskanje smisla. V njej pogled prehaja med konstrukcijo in dekonstrukcijo ideje skozi umeščene objekte in aludira na vzporednice z grajenjem, prevpraševanjem, razčlenjevanjem in razstavljanjem lastne identitete, ki so v sodobnem tempu življenja še kako pomembna orodja posameznice_ka.

Naslov razstave je negacija že pregovornega izraza in skorajda obrabljene fraze noben človek ni otok angleškega pesnika Johna Donna iz preloma 16. v 17. stoletje v Meditaciji XVII, zbirke Devotions Upon Emergent Occasions and Seuerall Steps in my Sicknes, ki jo je kot predgovor h knjigi Komu zvoni uporabil tudi Ernest Hemingway:
Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.
Avtorica namerno dekonstruira zgoraj omenjeno védenje, v enačbo dodaja drugo videnje obstoja, skupaj pa obe sestavljata v izračun nov, bogatejši smisel, ki ni nikoli dokončen, temveč se sproti razvija in nadgrajuje ravno zato, ker je poln nasprotij. Z razstavo umetnica zgolj pomaga iskati in nasloviti ustrezna vprašanja, ki bogatijo smisel bivanja in ne podaja odgovora na večno vprašanje, kaj je smisel življenja. Njeno mnenje je, da si mora vsak_a zase poiskati svoj smisel, a kljub temu zanj_o obstaja prostor za odnose in prostor za pripadanje.

Koncept Maruše Meglič izhaja iz osebne izkušnje, ki je usmerila njeno razmišljanje in ustvarjalnost v smer tem, ki jih je postmodernizem vzel v narekovaje in označil za meta zgodbe. Načenjanje dialoga o kategorijah, ki ustvarjajo splošen okvir človeške kondicije in legitimizirajo smisel njenega_njegovega obstoja je  postalo tvegano početje, saj načini preverjanja dognanj na tem področju ne obstajajo. V veljavi je tudi paradigma, ki zagovarja subjektivizacijo kategorije resnice. Zaradi tega je odločitev o izboru tematike, ki je botrovala nastanku umetniškega projekta v Galeriji Alkatraz drzna in brezkompromisna in govori o tem, da si umetnica želi svojo ustvarjalno pot peljati v smer manj popularnega prevpraševanja eksistencialnih tem. Njeno izhodišče je želja po problematiziranju osebne izkušnje, ne glede na popularne trende.

Ana Grobler in Sebastian Krawczyk


Maruša Meglič se je rodila  leta 1989 v Ljubljani. Po opravljeni maturi na gimnaziji Poljane v Ljubljani, se je leta 2009 vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pod mentorstvom prof. Žige Kariža je leta 2012 diplomirala ter s tem zaključila študij prve stopnje slikarstva. Izobraževanje je nadaljevala na študijski izmenjavi v Pragi, na Akademiji za umetnost, arhitekturo in dizajn. Trenutno končuje magistrski študij slikarstva na ljubljanski ALUO.  Maruša Meglič je svoja dela predstavila na samostojnih razstavah: Skin Deep (HOoST, Ljubljana, 2017), Warm Heart Faint of Heart (Chalton Gallery, London, 2016), Umetnik potrebuje le malo (KIOSK Kino Šiška, Ljubljana, 2015), Nekaj rožnatega (Bežigrajska galerija, Ljubljana, 2013). Sodelovala je tudi na več skupinskih razstavah v Sloveniji (galerija Škuc, 2016; Jakopičeva galerija, 2016; MSUM+, 2015; MGLC, 2013; Galerija Alkatraz, 2012) in v tujini (ESSL Museum, Dunaj, 2015; Galerija Kortil, Reka, 2015; Constantin Brancusi Gallery, Bukarešta, 2014; Gallery Medium, Bratislava, 2013). Je prejemnica Nagrade Essl Art Award CEE 2015.

Zahvaljujemo se za podporo podjetjema Filc d.o.o. in Kemoplast d.o.o.