Galerija je odprta:
Ponedeljek - četrtek:
11.00-15.00
in 16.00-20.00
Petek:
15.00-23.00




Brina Ivanetič: Vdih/Izdih

07 Junij 2017 > 30 Junij 2017 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Brine Ivanetič "Vdih/Izdih", v sredo, 7. junija 2017, ob 20.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Kuratorica razstave je Iza Pevec. Vabljeni tudi na vodstvo po razstavi z umetnico in kuratorico, ki bo v sredo, 21. junija, ob 19.00.

Brina Ivanetič s postavitvijo Vdih/Izdih nadaljuje svoje kiparsko raziskovanje vprašanj odsotnosti in tistega, kar odsotnost vizualizira. Njena dela se z utelešanjem te odsotnosti znajdejo v ambivalentnem in inherentno kiparskem preigravanju materialnega in nematerialnega, pri čemer kiparski objekt gradita sled in odtis neke prisotnosti. V središču razmisleka je pogosto človeško telo, ki pa se izmika klasičnemu razumevanju figuralike. Svojevrstna sled človeškega telesa se vzpostavi tudi na razstavi Vdih/Izdih. Ko vstopimo v zatemnjeno kocko prostorske instalacije, se zazremo v izmenično osvetljene doprsne maske, ki so služile za terapije rakavih bolnikov na onkologiji. V delo se tako prikrade slutnja smrti, ki jo tematizira tudi spremljajoči zvok različnih dihanj. Izseki in sledi evocirajo odsotnost človeške prisotnosti –  prisotnosti ljudi, ki jim te sledi pripadajo.

Če v fotografiji pojem indeksikalnosti nakazuje na njeno fizično povezavo s fotografiranim objektom[1], pa se mu do neke mere morda približajo tudi maske in posnetki dihanj. Razstavljene maske so bile, v času obsevanja, fizično povezane s subjektom, ki ga v galerijski postavitvi nadomeščajo. In če je posnetek zvoka, podobno kot fotografski posnetek, v indeksikalnem razmerju s snemanim zvokom, lahko morda podobno razumemo tudi dihanje, sled nekega telesa. Povezava z odsotnim se v projektu Vdih/Izdih tvori z asociacijo na telesno, na tisto, kar nam je blizu, na naše sledi in odtise. Prav ta bližina pa, paradoksalno, a skladno z naravo tematike, tvori še večjo oddaljenost, odsotnost. Odsotnost subjektov, na katere namigujejo maske, je »zapolnjena« s prisotnostjo dihanj nekih drugih, prav tako odsotnih subjektov. Maske kot odtis, lupina nekega bolnika in posnetek dihanj naključnih oseb kot njihova sled se, ujeti v skupnem prostoru, tako znajdejo v napetem odnosu. Trk njihovega neujemajočega združenja pa lahko razumemo tudi v zamenljivosti subjektov – odtisi posameznikov postanejo odtisi vseh nas.

Odsotnost je ena izmed osrednjih tem postavitve Vdih/Izdih, o kateri umetnica razmišlja tako z umetniškega, kiparskega vidika, kot z eksistencialnega vidika človeškega življenja. Namig na neizogibnosti smrti se udejanja v napetosti med kiparsko materialnostjo mask in efemernostjo, na katero asociirajo zvoki dihanja. Ti stopnjujejo tudi nelagodno občutje temnega prostora kocke, ki nas sooča z lastno tesnobo ob misli na smrt. Ta je v sodobni družbi potlačena, ideal ni več mirna in spokojna smrt, temveč prej ne-smrt, ki nam naj jo omogočijo sodobna medicinska dognanja. Vendar smrt ostaja neizogibna, ta slutnja pa se v postavitev priplazi prav z medicinskim jezikom. Nehoteni plastični portreti grobo povzemajo bolnikove poteze, njihov praktični značaj pa na mestu ust pušča luknjo, ki jo obremenjeni pogled hitro razbira kot krik. V dolgi zgodovini mask je prav tako dolga tudi njihova povezava s smrtjo, že v prazgodovinskih kulturah najdemo maske, ki so jih nadevali truplom. Kot nadaljuje Hans Belting, pa v maskovnem ritualu prednikov niso prikazovali, temveč so jih reprezentirali v upodobitvi. »Mrtvi so bili, ko so izgubili svoj obraz, tako ali tako odvisni od mask. Če so jim hoteli vrniti obraz, je to lahko bila le maska, ki je zavzela mesto živega obraza.«[2] V luči sodobnega odnosa do smrti pa je povedno, da smo namesto s posmrtno masko v postavitvi Vdih/Izdih soočeni z medicinsko masko, ki skuša smrt odložiti.

[1] Charles Sanders Peirce je s pojmom indeks kot eno izmed treh kategorij načinov reprezentacije označil tisti način, v katerem je reprezentacija neposredno povezana z reprezentiranim objektom, a ni del njega. V teoriji fotografije pa termin indeksikalnosti označuje odnos med fotografijo in fotografiranim. Ta povezava je namreč na neki način neposredna, saj so bile fotografije v preddigitalnih časih ustvarjene z interakcijo svetlobe z objekti. Povedano drugače: indeksikalnost pomeni, da je fotografska podoba foto-kemični produkt odtisa nekega predmeta v danem trenutku.

[2] Hans Belting, Antropologija podobe: osnutki znanosti o podobi, Ljubljana 2004, str. 52.

Iza Pevec


Brina Ivanetič (1987, Ljubljana)  je leta 2016 pod mentorstvom prof. Sergeja Kapusa in prof. Jožeta Baršija je zaključila štiriletni študij kiparstva na ljubljanski ALUO. Je prejemnica štipendije za nadarjene dijake in študente Mestne občine Ljubljana ter prejemnica Prešernove nagrade  ALUO. Leta 2011 je prejela tudi odkupno nagrado na razstavi Cesarstvo čutil. V letih od 2010 do 2014 je sodelovala v več skupinskih razstavah doma in v tujini, leta 2016 pa je pripravila samostojno razstavo v ljubljanski Mestni hiši (Galerija Kresija).