Galerija je odprta:
Ponedeljek - četrtek:
11.00-15.00
in 16.00-20.00
Petek:
15.00-23.00




Skupinska razstava “Človek na meji”

24 Januar 2017 > 03 Februar 2017 Vljudno vabljeni na otvoritev skupinske razstave "Človek na meji", ki je nastala v sodelovanju Galerije Alkatraz in galerije flat1, v torek, 24. januarja, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstavo bo odprla direktorica Avstrijskega kulturnega foruma mag. Marie-Thérèse Hermges.

Sodelujoči umetniki: Gino Alberti, Kati Bruder, Beli sladoled, Ana Čigon, Karin Maria Pfeifer, Tomaž Furlan, Nika Oblak & Primož Novak in Sula Zimmerberger.

Kustosa: Jadranka Plut in Vasja Nagy.

Razstava je rezultat sodelovanja Galerije Alkatraz in galerije flat1.
Zahvaljujemo se za podporo Avstrijskemu kulturnemu forumu Ljubljana.

Vprašanje meje se zdi kot večno iskanje identitete in primerjave/zamejitve z drugim. Dovolj je že, če pogledamo umetnost preteklih stoletij, v kateri je človek postavljen na to stran, torej viden, določljiv, končen, umrljiv. Pa vseeno nestanoviten tudi v najbolj površni in shematični predstavi. V renesansi zre za zaveso mistike in skuša dojeti bistvo Boga, v romantiki pa v daljavo, v megleno obzorje nad Zemljino oblo, za katerim naj bi obstajala nepredstavljivo velika in silna Narava. Moderna doba je prinesla dojemanje časa, v katerem je vse hkrati prisotno in odsotno; prihodnost, preteklost in sedanjost se med sabo prepletajo po fizikalnih zakonih in ne po mitsko-mističnih načelih. Človeku identiteta ni dodeljena, temveč si jo izbere sam, v vsakem trenutku posebej. Priredi lahko svoj položa na šahovnici tako, da si prestavlja kazalec na drsniku mikro-makro razmerij. Enkrat je kmet, v naslednjem trenutku že ponosno obvladuje vse strani svojega kraljestva. Na podoben način se vživlja v vloge, ki jih slikajo zgodovine, tako preteklosti, kot prihodnosti in sedanjosti. Sodobni človek lahko pozna razliko med tehnološkim velemestom z roboti in tridimenzionalno simulacijo ter koliščarsko vasjo, ki se zanaša na lastne roke in duhovno navezo z drugimi bitji. Potuje po prostoru-času in po zgodovinskem času v svojem, osebnem prostoru. Večkrat se znajde na robu znanega in takrat stoji pred odločitvijo, na katero stran bo stopil. Meja je namreč problem tega, ki (si)jo postavi, ne onega, kar je na drugi strani.

Izbrani umetniki iz Slovenije in Avstrije delujejo na različnih področjih in ustvarjajo v različnih tehnikah. V njihovem delu je izrazito prestopanje meje, tudi hoja po robu, če želite. Ne toliko v formalnem smislu, to je v današnjem času skoraj nemogoče, vendar v vsebinskem. Gre za ponovno preverjanje že znanega in stopanje še korak dlje. Gre za širitev osebne zgodbe, skozi katero se razširi kultura, ki je skupna neki civilizaciji. Ne nazadnje gre tudi za vprašanje, koliko je človek lahko človek, preden se razčloveči. V telesu in duhu.

Razstava Človek na meji je mišljena kot odprta razmišljujoča platforma o mejah, ki si jih danes postavljamo v simbolnem in fizičnem smislu ter tako odraža širše sodobne umetniške in družbene fenomene. Dela odpirajo probleme vsakdanjosti, umetniškega raziskovanja in sistema v katerega smo vpeti, produkcijske pogoje, ter širšo družbeno realnost, katere umetniki ponazarjajo z različnimi mediji in vsebinami.

Tomaž Furlan s svojo interaktivno napravo Wear XV, ki je ena od štiriindvajsetih del desetletnega projekta Wear 2005-2015, ki so sestavljene iz video performansov in objektov, postavlja mejo med pojmovanjem telesa danes in vmesnikom. Pri Tomaževih delih je ta vmesnik fizičen objekt voden brez tehnoloških pripomočkov, ki narekuje enostavnost in reciklažo odpadnih materialov iz katerih je sestavljen tim. stroj/objekt, ki deluje kot pripomoček za lajšanje vsakdanjih človeških opravil/dela. “Projekt Wear je poskus borbe proti banalnosti z neumnostjo. Seveda je neuspešen, obenem pa tudi absolutno potreben, da ostanemo kar se da človeški,” pravi avtor.

Za Beli sladoled, kot svetovno znano umetniško skupino je izhodišče usmerjeno v razvijanje risbe kot avtonomnega umetniškega medija. Risba deluje kot odprt prostor, ki odpira meje ustvarjanja in nudi neskončne načine in možnosti nadgrajevanja umetniške forme. S preprostimi sredstvi kot so črte, s tehniko kolažiranja podob na nekovencionalnih podlagah, umetnika sestavljata in oblikujeta zgodbe. Tu sta se našla, kajti medij risbe jima omogoča živost, nezaključenost, odprtost in nadgrajevanje umetniške forme, ki je v lastnem ustvarjalnem svetu ne pojmujeta kot zaprt prostor, ampak kot prostor neskončnih načinov in možnosti.

Nika Oblak in Primož Novak raziskujeta mejo vpetosti umetnika oz. slehernega posameznika v kolesje družbene in osebne nemoči. Video z naslovom Krik, ki asociira na modernistično sliko z istim naslovom slikarja Muncha iz leta 1908 postavlja v ospredje ne več podobo trpečega človeka s krvavo rdečim nebom temveč subjekt in njegovo nezmožnost molčanja ter potrebo po izražanju ujetosti lastne pozicije v družbeni ustroj.

Dokumentarni film Ane Čigon z naslovom Heroinat / Herojke odkriva meje družbenega položaja in vlogo žensk skozi zgodbo postavljanja spomenika posvečenega vsem ženskam v Prištini leta 2015. Umetnica si postavlja vprašanje komu so postavljeni spomeniki in kakšno identiteto komunicirajo, »ugotovila sem, da se z njimi slavi zelo ozek spekter zgodovine, iz katere so izključene tako ženske kot tudi mnoge druge družbene skupine«.

Vasja Nagy in Jadranka Plut


Ana Čigon je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje zaključila dodiplomski študij slikarstva in podiplomski študij videa. Končala je tudi magistrski študij Interface Cultuers na Kunstuniversitaet Linz v Avstriji. Deluje pretežno na področju videa, performansa in novih medijev. V svojih zadnjih umetniških projektih se ukvarja s feminističnimi tematikami, predvsem z vprašanjem podreprezentiranosti umetnic v umetnostni zgodovini in teoriji, podreprezentiranostjo žensk v javnih spomenikih in s pomenom problematiziranja vzorcev zgodovinjenja umetnosti.

Tomaž Furlan, rojen leta 1978 v Kranju. Po končani srednji šoli se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani kjer je študiral kiparstvo. Pri delu ga predvsem zanima video ali videoperformans, kar pa ne izključuje drugih umetniških tehnik, ki lahko prenašajo željeno sporočilo. Živi in dela v Ljubljani in Škofji Loki. Svoja dela je predstavil na samostojnih in skupinskih razstavah v doma in v tujini. Dela pa so bila predstavljena tudi na več skupinskih razstavah doma in v tujini, kot so; Knjiga umetnika v Sloveniji 1966–2010, Gallery Kresija, Videospotting in Videodokument v Gallery 3,14, Bergen Norveška 2008, Paralelni svetovi, AKC Metelkova Mesto, 2009, Limited acces II, Parkingallery in collaroboration with Azad Gallery, Tehran 2009, In the loop: Contemporary EU video art, Washington USA (2010), Ljubljana 2010, Word for Word, without Words, City Art Museum, Ljubljana 2010, Manifesta 9, Genk Belgija 2012, Biennal Exhibition Multimeridian '12, Pula, Croatia, U3, MSUM Ljubljana 2013, The Present and Presence, MSUM, Ljubljana 2014, Port Izmir 14, Izmir Turčija 2014, Technical Unconscious, Porto Portugalska 2014, Tomaž Furlan 2005 – 2015, Museum of contemporari art Rochechouart, Francija. Za svoje delo je prejel nagrado Skupine OHO za mlade umetnike (2012) in s svojim delom sodeloval na več simpozijih doma in v tujini.

Nika Oblak & Primož Novak kot tandem na področju sodobne umetnosti delujeta od leta 2003. V svoji umetniški praksi raziskujeta sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala, ter podrobno predstavljata njeno vizualno in lingvistično strukturo. Njuna dela so bila predstavljena na uglednih prizoriščih sodobne umetnosti po vsem svetu, med drugim na: Sharjah Biennial (UAE), Japan Media Arts Festival, Tokijo (JP), Istanbul Biennial (TR), Biennale Cuvee, Linz (AT), Transmediale Berlin (DE), na Alexandria Biennale for Mediterranean Countries (EG), FILE Sao Paulo (BR)... Prejela sta številne štipendije in nagrade, med drugim CYNETART Award, ki jo podeljuje Trans-Media-Akademie Hellerau v Dresdnu (DE).

Beli sladoled:
Miha Perne – rojen leta 1978 v Ljubljani. Leta 1997 je maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (Ljubljana), smer fotografija. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books and zines in za svoje delo leta 2011 prejela Nagrado skupine OHO. Perne ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa. Vrtnari.

Leon Zuodar – rojen leta 1977 v Postojni. Po končani srednji šoli v Postojni je leta 2004 diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Mihom Pernetom ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Med 2007−2009 je bil član umetniške skupine/ projekta Art of Asfalt. Leta 2011 sta s Miho Pernetom ustanovila založbo Beli sladoled books and zines in za svoje delo prejela Nagrado skupine OHO. Zuodar je leta 2014 postal tudi soorganizator programa v galeriji Hiše kulture v Pivki. Rolka.
Karin Maria Pfeifer je samostojna vizualna umetnica od lete 1994. Študirala je v Parizu, Indiji, Izraelu in Palestini ter pri prof. Frohnerju. Je članica dunajskega Künstlerhaus in Ig-bildende Kunst. Njena dela so v več pomembnejših javnih in zasebnih zbirkah. Redno predstavlja svoja dela v mednarodnem prostoru. Živi in dela na Dunaju in v Spodnji Avstriji.

Sula Zimmerberger je rojena leta 1970. Študirala je grafično oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju in slikarstvo pri Prof. Hubertu Schmalixu. Dodatno se je še izobraževala v Franciji, Nemčiji in v več azijskih mestih. Od leta 1998 se redno predstavlja s svojimi deli na razstavah v Avstriji in tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad. Živi in dela na Dunaju in Zgornji ter Spodnji Avstriji.

Kati Bruder je diplomirala iz Zgodovine umetnosti na univerzi v Gradcu in leta 2015 zaključila magisterij na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Fotografira ljudi, ki jih je zaradi prostorskih in bivalnih danosti od zunaj mogoče dojemati kot skupine. Pri tem srečuje tako skupnosti zaradi življenjske usode, kot samoorganizirane in začasne skupnosti. Svoje portretirance vabi, da ji pozirajo tako, da jih lahko fotografira skozi vhodna vrata njihovega bivališča.

Gino Alberti je bil rojen v Dolomitih leta 1962. Študiral je umetnost in oblikovanje pri Leonettu Cappiellu na akademiji v Firencah. Živi in dela v Brunecku (Južna Tirolska) in na Dunaju. Za njegovo delo so značilne ribe velikih formatov. Na risbah se pojavljata dva prevladujoča pristopa. Na večjih risbah se največkrat pojavljajo monokromne krajine, ki spominjajo na realistično slikarstvo romantike. Na njih so prizori mogočne in idealizirane narave, gora in morja, vendar vedno brez človeške figure. Včasih se na njih pojavijo slogani, imena krajev in poetične izjave, ki se včasih zdijo kot naključni aforizmi. Drug pristop se približuje tehniki, ki jo poznamo v stripih in ilustracijah, Obraze, figure, živali, rastline in objekte spreljajo kratka besedila ali izjave, ki delujejo kot umetnikove spontane reakcije na trenutno čustveno in mentalno stanje, ko risbo opazuje. Vzdušje je pogosto povezano z nelagodjem in ustvarja občutek surrealnega sveta.

Vasja Nagy je diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot kustos v polju sodobne umetnosti je aktiven že od leta 1997. V letih med 2001 in 2008 je bil zaposlen kot kustos za sodobno umetnost v Obalnih galerijah Piran (Gallerie Costiere Pirano). Od leta 2004 do 2006  sodeloval z Galerijo Zapor v Kopru, kjer je delal kot umetniški vodja in kustos. Od leta 2008 deluje kot samostojni kurator. Od leta 1999 redno objavlja članke o sodobnih vizualnih umetnosti. Njegovi teoretični in praktični interesi so v glavnem nagnjeni k fotografiji in kuratorskim praksam. Leta 2006 je prejel nagrado Fotografska razstava leta za kuriranje razstave Intimno / Intimate. Je član Društva slovenskih likovnih kritikov. Od leta 2012 živi na Dunaju.







 

Tomaz Furlan, Wear XV, metal, les, poliuretanska pene, 2013 (foto: Robert Ograjenšek) Nika Oblak & Primož Novak, The Scream, 2015, 60'' LCD monitor, video installation Nika Oblak & Primož Novak, The Scream, 2015, 60'' LCD monitor, video installation Ana Čigon, Heroines Heroinat (15'30'', 2015) Ana Čigon, Heroines Heroinat (15'30'', 2015)