Odpiralni čas:
 
ponedeljek - petek:
11.00 - 19.00
 
 
 
 
 
 
 
 

Nataša Skušek: Pravi moški – razstava v Galeriji SC Zagreb

20 November 2015 > 05 December 2015 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Nataše Skušek "Pravi moški", v petek, 20. novembra, ob 20. uri, v Galerijo Studentski centar, Savska 25, Zagreb.

Nataša Skušek pogosto problematizira zakoreninjene samoumevnosti, stereotipe in vloge, ki jih družba pripisuje in predpisuje ženskam. Nosečnost, materinstvo, gospodinjstvo, partnerski odnosi, prehranjevanje, prosti čas, izgled in fetišizacija ženskega telesa so elementi, ki tvorijo vsebino njenih umetniških del. Tokrat je avtorica ohranila temo odnosov, a svoj fokus usmerila bolj na moškega. Pravi moški je razvejana video-zvočna instalacija s skulpturo, ki do absurda karikira kontrast predpisanih družbenih vlog ženske in moškega v partnerskem odnosu. Sprašuje se, kaj pomeni besedna zveza „pravi moški“ za oba, partnerja in partnerko, in raziskuje njune želje, pričakovanja, razočaranja in travme v odnosu.

V videih umetnica raziskuje različne načine ugajanja partnerju in skrbi zanj. Naša kultura si je ustvarila mit o ženski, ki je, če hoče biti „prava ženska“, popolno nasprotje moškega. Ženska naj bi v kulturah od pradavnine naprej simbolno utelešala deviško čistost, idealno mati, čustveno in podložno moškemu. Ta mit patologizira ženske, saj jim vsiljuje določeno strukturo, v kateri se morajo znajti, s tem, da biološkim ženskam predpisuje točno določeno družbeno vlogo. Izpolnjevanje te vloge pa se pričakuje v precej večji meri, kot bi si jo ženske same želele izvajati. Zaradi nelagodja, ki iz tega izvira, upodobljena ženska stopnjuje svojo skrb za partnerja, ter postaja vedno bolj bolestno obsesivna. Nežnost, kot odraz „pretirane“ skrbi za partnerja pa se zaradi prevelikega pritiska pričakovanja, prelevi v nasilno kazen. Posledično je tudi partnerjevega ugodja manj ali pa celo izgine.

V videu Golica je v osrednjem planu zadnjica s srebrnimi hlačkami. Ona pleše, nekdo (moški), pa ji daje ritem z žvižganjem narodno-zabavnega napeva. Nastop, ki naj bi izpolnjeval željo po ugajanju in privlačnosti partnerju, zaradi banalnosti zabavnega takta izgubi ves svoj naboj, obenem pa namiguje na to, da le seksapil v odnosu ni dovolj, saj mu manjka še vestno opravljanje gospodinjskih opravil. Video khm khm nego in skrb stopnjuje do obsesivnosti. Prikazuje zgornji del telesa in del obraza moškega, ki ga nekdo (ženska) hrani. Depersonaliziran moški požira kot stroj, cmoka, a komaj dohaja obilne porcije, poleg tega pa vmes še kašlja in se duši. Video se lahko bere kot tešenje lakote (pričakovanj), ki prehaja v požrešnost. Požrešnost moškega vodi v obup in iritacijo ženske, saj njegove želje ne uspe zadovoljiti, za kar ga kaznuje po načelu: „to si hotel, sedaj pa pogoltni.“ Video vzbuja mešane občutke, pitanje je samo po sebi nasilno, obenem pa vsebuje noto ljubkosti. Je kot hranjenje otroka, ki ni vajen jesti, zato mu požiranje povzroča težave. Ločnice med dobrim in slabim ni, skrb ženske in želja po ugajanju prehajata v nasilje; ugodje moškega in njegovo uživanje v hrani pa v dušenje. V videu Heri je v velikem planu uho, iz katerega rastejo dolge dlake, ki jih nekdo (ženska) češe in spleta v kitke. Nejevolja ob njegovi neurejenosti in po njenem mnenju nezadostnih higienskih standardih rezultira v to, da sama prevzame pobudo in ga prične urejati po svoje. „Po svoje“ pa ne pomeni nujno nekaj pozitivnega, kakor nam očitno pokaže končni rezultat.

Instalacijo in zvok videov, torej posmehljivo prispodobo partnerske sreče in zadovoljstva, motita dva zvočna posnetka v loop-u. Eden izmed njiju je z naključnimi presledki posnet opozorilni zvok pralnega oz. sušilnega stroja, da je ciklus zaključen. Drugi zvok, pesem na CD-ju, se zatika in ponavlja. Zvoka ponazarjata gospodinjska opravila, ki vedno motijo življenje in „gospodinjo“, medtem, ko njega ne, ker je „splošno znano“ dejstvo, da je naloga, dokončati opravila, njena.

Gledalec sledi rdeči niti, ki ga sooča z dihotomijo med žensko težnjo po zadovoljevanju moškega in žensko kot subjektom, ujetim v pozicijo nelagodja. Ženska in moški sta družbena konstrukta, ki se kot realna subjekta nikoli zares ne srečata, vse je zgolj fantazma, ki v odnosu nakazuje potrebo in željo obeh partnerjev po zadovoljitvi drugega. Želja po užitku vedno enega izmed njiju pripelje v položaj nelagodja, in tu se gledalec nenehno sprašuje, kdo pravzaprav zares uživa. Občutek, ki nas preveva ob gledanju je, da je za moški užitek vedno potreben objekt fantazme, medtem ko ženska za užitek ne potrebuje objekta, ampak lahko uživa tudi v odsotnosti le-tega.

Odgovora na to, kaj je pravi moški, na razstavi ne bomo našli, bomo pa razbrali odgovore na partnersko dinamiko v razmerju moški-ženska. Previsoka pričakovanja, ki povzročajo preveč dela in nezadovoljstva, se končajo v pretirani skrbi in negi kot za nemočnega otroka, ter pretirano in s preveč nadzora vdirajo v avtonomijo posameznika ali posameznice. Skulptura Rjavi Medvedek, ki je posnetek ilustracije iz slikanice Rjavi Medvedek se igra v kadi (1) in je sestavljena iz z vodo napolnjene kadi, poudarja prav to. Odrasla oseba je v odnosu plišasti medvedek, ki se igra z vodo, torej otrok. Del razstave je še miza s šopkom rož in piškoti, ki se imenujejo španski vetrci. Piškoti so element, ki jih umetnica pogosto uporablja na svojih razstavah, vedno pa nosijo grenko sladko-sporočilo. V tem primeru vetrci aludirajo na flatulenco in sporočajo, da se lahko tudi tisto, kar je načeloma v odnosih dobro, torej ugajanje in skrb za partnerja ali partnerko, če izhaja iz napačnih predpostavk, usmradi.

Nataša Skušek skuša preseči binarno ločevanje na moški in ženski princip, ter opozarja na nevarnosti mitologizacije izvornega moškega oz. ženskega principa. Subjekta in njuna užitka sta spolno določena, obstajata ženski in moški princip, ki sta si enakovredna, a hkrati popolnoma različna. Umetnica tako v delih nakazuje in izpostavlja družbeno pozicijo ženske v odnosu do moškega užitka in obratno, kot je zapisal Jacques Lacan “Ni spolnega razmerja”. S tem odpira naravo umetniškega dela polju mitologizacije in fantazme o celosti moškega in ženskega užitka in odnosa.

Ana Grobler in Jadranka Plut


Nataša Skušek (1967) je študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomirala in tri leta kasneje magistrirala. V času študija se je izpopolnjevala na akademiji v Trondheimu na Norveškem. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado. Svoje delo je predstavila na številnih mednarodnih razstavah, med katerimi so najpomembnejše festival Break 2.2 v Ljubljani (2003), International Festival 8th of March v Erevanu (2005), 2. feministički festival FemFest v Zagrebu (2007), 13. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk v Ljubljani (2007), 2009 Incheon Women Artists' Biennale v Južni Koreji (2009), Feministična umetnost v Sloveniji v Ljubljani (2010), in na mnogih samostojnih razstavah, med katerimi je najpomembnejša Mamica, dojilja, žena, negovalka, Center in Galerija P74, Ljubljana (2006). Njena dela so tudi v številnih zasebnih in nekaterih pomembnih javnih zbirkah. Ukvarja se s skulpturo, videom, fotografijo, performansom in novimi mediji. Osredotoča se na raziskovanje kulturne paradigme zahodnega človeka, zlasti na teme, kot so razmerje med spoloma, erotika, spolnost, telo, materinstvo, družina, prehranjevanje. Živi in dela v Ljubljani.

https://natasaskusek.allyou.net/

(1) besedilo Marie Aubinais, Ilustracije Daniele Bour, prevedel Borut Petrovič Jesenovec, Didakta 2006

Kustosinji: Jadranka Plut in Ana Grobler.
Producent: KUD Mreža/Galerija Alkatraz
Koproducent: Galerija Studentski centar, Zagreb

Fotografije: Ana Grobler.



Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Natasa Skusek, Pravi moski Nataša Skušek, Pravi moški Nataša Skušek, Rjavi medvedek (ilustracija) Nataša Skušek, Heri (izrez iz videa)