Galerija je odprta:
Ponedeljek - četrtek:
11.00-15.00
in 16.00-20.00
Petek:
15.00-23.00




21. Mesto žensk: Lela B. Njatin, Aprilija Lužar – Poti dematerializiranih teles

08 Oktober 2015 > 15 Oktober 2015 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave "Poti dematerializiranih teles" umetnic Lele B. Njatin in Aprilije Lužar, v četrtek, 8. oktobra 2015, ob 20.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava je del 21. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti - Mesto žensk in je na ogled vsak dan med 19.00 in 22.00.

So poti dematerializiranih teles sploh možne? Kako naj vidimo, otipamo, okusimo ali zavohamo njihove poti, če teles ni? Ali ne-telesa puščajo sledi? Ali ni to svet metafizike? Vsa ta in podobna vprašanja postavi razstava, ki predstavlja povsem konkretne, materialne in telesne stvari in zvoke, ko v muzejski vitrini vidimo para ponošenih in dokaj podobnih ženskih čevljev in slišimo zvoke hoje ženskih nog, ki jih vsake toliko pretrga žensko govorjenje. Kar vidimo in slišimo, odpre še druga vprašanja: kdo so ženske, ki so prisotne samo kot sledi, ki so jih pustile v odtisih v čevljih ali v odzvanjanju udarcev obuval? Kakšne so? Kaj želijo, mislijo, čutijo? Kje so bile, hodile, tekle? Kaj so videle, doživele?

Aprilija Lužar in Lela B. Njatin razstavljata portrete žensk, predstavljene kot osebne, čutne, čustvene in intimne zgodbe. Zgradita jih z minimalnimi konstrukcijskimi elementi – prva s paroma čevljev, položenima v lesena okvirja, dobro spravljenima pod steklom muzejskih vitrin, druga s posnetki hoje ženske in njenimi srečanji z drugimi ženskami v feministični skupnosti. Lela B. Njatin upodobi mamo in sebe. Obe imata podobni udobni obuvali, saj sta skupaj veliko simbolno in dejansko prehodili, le da so umetničini čevlji manj ponošeni in nekoliko bolj moderni. Ko niso na razstavi, jih še vedno uporablja. Portreta govorita o kompleksnem odnosu med materjo in hčerjo. Aprilija Lužar pa portretira žensko, ki je lahko umetnica ali katera koli od nas. Njena hoja je ujeta v zanko, trdo odzvanja ob tla, odmeva in je neustavljiva. Govori o ženski, ki je bila prizadeta in odrinjena na družbeni rob.

Deli se uvrščata v sodobno umetnost, ki jo opredeljuje tradicija evropske zgodovinske avantgarde na začetku in svetovnih neoavantgardnih in konceptualnih praks v drugi polovici prejšnjega stoletja. Portreti in avtoportreti so pravzaprav nekakšni anti-portreti – oddaljujejo se od karakteristik klasične portretne umetnosti. Umetnostni formi ready madea in glasbe konkretnega okolja potopita individualnost človeka v kulturno konstruirano »produkcijo«.

Umetnici pripada raznolikima ustvarjalnima praksama. Aprilija Lužar je predstavnica aktivistične feministične likovne umetnosti in sodobnih umetnostnih izrazov, Lela B. Njatin pa svojega ustvarjalnega početja, ki sicer tudi razgrajuje žensko in njeno pozicioniranost v svetu umetnosti in v družbi, ne razume kot feministično početje. Prav ti različni ustvarjalni poziciji dajeta razstavi dodatno vrednost.

Kulturno konstruirana »produkcija« prelevi osebne biografije v širše kulturne pomene. V tem procesu preobrazbe izginejo konkretna telesa. Razstava se obrne v svoje nasprotje; konkretno postane nematerialno. Govori o transformacijah in odnosih. Zato so tu samo čevlji in zvoki hoje brez telesa. Poti dematerializiranih teles so procesi, ki hočejo iz realnega/stvarnega sveta izluščiti globlja bistva umetnosti in človekove eksistence.


Lilijana Stepančič


Razstavo sestavljajo naslednja umetniška dela:
Popotnica 1001 x 1 rdeči čevelj A - Aprilija Lužar, 2007, zvočna instalacija

Delo je montaža zvokov hoje, posnete med letoma 2005 in 2007, in sicer največ leta 2006 v Zagrebu v stavbi na Ulici kralja Držislava 2, v kateri so bili center za ženske žrtve vojne – ROSA, ženska posvetovalnica in lezbična skupina Kontra. Drugi posnetki so iz Ljubljane, Dolnje Brige in New Yorka. Neskončno »valovito morje« zvokov ženske hoje pretrga glas zagrebške dolgoletne feministične aktivistke, ki zakolne: »U pičku mater, opet mi je pala pegla na glavu.« Vmes je posnetek hitre predstavitve dveh oseb. Prva, Nela Pamuković, ki odpre vrata, reče: »Nela«, umetnica pa ji odgovori: »Aprilija«.

Instalacija napolni galerijo s ponavljajočimi se in ritmičnimi zvoki, ki prerastejo v sodobno konkretno glasbo. Zvoki nastanejo ob stiku noge s tlemi oziroma udarcu čevlja ob tla, ko se telo premakne v izbrani smeri. Obute noge so civilizacijska pridobitev, čevlji pa predstavljajo kulturno, spolno in razredno identifikacijo.

Čeprav so zvoki posneti na resničnih in znanih mestih, delo nima dokumentarnega značaja, ampak vse kaj drugega. Je splošno, abstraktno in večno; občinstvo namreč ne ve, kam je ženska namenjena, kje je in s kom govori. Lahko ga uvrstimo med sodobna zvočna dela, ki se gibljejo med eksperimentalno konkretno glasbeno kompozicijo in nematerialno zvočno instalacijo. Poseben čar mu daje minimalna uporaba konstrukcijskih elementov. Vsebina govori o ženski in njeni vpetosti v prostor. S tem delo nadaljuje dolgoletno umetničino ustvarjanje v polju feministične umetniške prakse.

Obljuba resnice. Portret matere / pot vsega živega. Avtoportret -  Lela B. Njatin, 2014, instalaciji

Para podobnih, a ne enakih čevljev se nahajata na sredini lesenega pravokotnega pladnja z nizkim robom, aluzijo na urbani pravokotni vodnjak z modernistično skulpturo Staneta Jarma Deklica s piščalko iz leta 1963 na trgu pred blokom v Kočevju, v katerem sta stanovali umetnica in njena mama. Kljub povsem običajnemu paru čevljev, ki sta položena v lesena okvirja, se ju v galerijski vitrini ni mogoče dotakniti. Obiskovalec/ka se težko upre razmišljanju o »duchampovskem« pristopu, čemur umetnica nasprotuje: »V umetnosti je predstavljanje stvarnosti poskus, kako iz stvarnosti izkopati globlje bistvo. To poskušanje je obljuba, da bo umetnost podala resnico o svetu. Ne gre za moje avtentično osebno prepričanje, pač pa za kulturo, v katero sem rojena. S tem opusom tega ne preizprašujem, ampak enostavno jemljem kot skupni spoznavni okvir, ki me zbližuje s preostalim v polju umetnosti.«

Diptih je torej naracija osebne biografije, ki ima širši kulturni pomen, o katerem umetnica govori s subtilnima portretoma matere in sebe, ki predstavljata njuni različnosti in enakosti, biološko danost in kulturno formiranost. Napeljuje na kulturne, psihološke in fizične vezi, ki so se spletale med njima in ki jih poosebljajo par čevljev, hoja, gibanje, premikanje vsake zase in obeh skupaj. Hoja, ki je ne more prekiniti materina smrt. Zato so tu čevlji brez telesa; telo je prisotno v odtisih (Lilijana Stepančič).

Razstava bo odprta do 15. oktobra vsak dan med 19.00 in 22.00.

Kuratorica: Lilijana Stepančič
Organizacija: Mesto žensk, Zavod za kulturo 21;
Sodelovanje: KUD Mreža/Galerija Alkatraz.
Tehnična podpora:  Slovenski etnografski muzej.

Aprilija Lužar (1963) je angažirana feministična umetnica, ki govori o nasilju nad ženskami, položaju ženske v družbi in lezbičnem aktivizmu. Po zaključenem študiju slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu in Ljubljani leta 1987 je z razstavami in umetniškimi delavnicami od leta 1988 sodelovala s Škuc LL in z ženskimi centri v Ljubljani in tujini. Njen umetniški izraz vključuje portretni realizem, abstrakcijo v visoko modernističnem slogu, performans, zvočne, multimedijske in participatorne projekte ter instalacije. Je prejemnica Prve nagrade za slikarstvo na Majskem salonu – Pop (2004), na festivalu Mesto žensk pa je leta 2002 sodelovala z delom Ženski taxi.

Lela B. Njatin (1963) je publicistka, pisateljica in vizualna umetnica. Med letoma 1975 in 1985 je bila članica umetniških kolektivov konceptualnih umetnosti in mail arta Westeast, Maj 75 in Signalizam. Od leta 2010 ustvarja interdisciplinarne projekte, instalacije, performanse, participatorno umetnost, anti-spomenike in likovna dela. Njena prva razstava je bila DASEVIDIDASENEKIDELA v Likovnem salonu v Kočevju (1980), prva samostojna razstava pa Nisem hotel videti, a uvidel sem v Galeriji Vžigalica/MGML (2013). Je avtorica več literarnih del, med drugim Nestrpnost (1988), Velikanovo srce (1996), Zakaj je babica jezna (2011). Na Mestu žensk je sodelovala na mednarodni okrogli mizi o ženski literaturi (1995) in kot dramaturginja pri delu Prisebnost v samoti, v katerem je imela samostojno poetično miniaturo Samota (2003).

Izjava kuratorice Lilijane Stepančič.

Fotografije iz otvoritve.



Aprilija Lužar, Popotnica 1001 x 1 rdeči čevelj A Aprilija Lužar, Popotnica 1001 x 1 rdeči čevelj A Aprilija Lužar, Popotnica 1001 x 1 rdeči čevelj A Mest žensk - logotip 21. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk