50. obletnica grafičnega bienala v Ljubljani / Epruve d’artiste

22 June 2005 > 22 July 2005 razstava grafik

Elena Alčeva, Julijana Božič, Jernej Jemec, Stojan Kneževič, Manca Nečimer, Matej Petrovčič, Katja Oblak, Gaja Zornada

Priložnost 50. obletnice Grafičnega bienala v Ljubljani nudi nam, novi prihajajoči generaciji ustvarjalcev tisto redko možnost poizkusiti stopiti korak naprej oziroma vsaj vstran. Torej možnost razburkanja galerijskega dogajanja z drugačnostjo, z novo generacijsko sliko umetnosti.
Predstavljamo vam projekt, ki morda ni toliko drugačen, kot temelji na poudarjanju drugačnosti, individualnosti.

Eprouve d'artiste (E.A.) kot pove že ime samo je projekt, katerega namen je izpostaviti pomembnost avtorjevega dotika pri umetniški grafiki, vrednost umetniškega tiska kot direktnega načina avtorskega izražanja.

Tisk je na svojem začetku nosil izključno propagandno vrednost in po zaslugi tiska so ideje hitreje obletavale svet. Kljub vmesnemu močnemu obdobju umetniškega tiska smo danes spet na točki, ko propagandni tisk srka vso javno pozornost, medtem, ko umetniška grafika tone v pozabo. In ker je trend sodobne umetnosti pobeg iz strogih okvirov medij-specifičnega ustvarjanja v svobodno intermedijsko umetniško izražanje in po eni strani morda zato, ker imamo študentje na Akademij za likovno umetnost grafiko v naših študijskih urnikih postavljeno nekje med kiparstvo in slikarstvo, ter jo zato že od vpisa izkoriščamo kot najučinkovitejši anti-stresni in raziskovalni medij, smo k konceptu E.A. pristopili kot k novodobnemu konceptualnemu eksperimentu.

Projekt je sestavljen iz del osmih posameznikov, so-avtorjev skupinskega projekta, ki že s sestavo projektne ekipe izpostavljamo enega izmed osnovnih družbenih konfliktov zahodne civilizacije našega časa: posameznik/individuum proti skupini/skupnosti. Z našim bojem proti depersonifikaciji tiska se osredotočamo na potrebo posameznika po prepoznavnosti v širšem prostoru. Deklariramo se proti oštevilčevanju in arhiviranju brezumnih podatkov, za osebno noto, za pristni človeški stik. Izpostavljamo torej sunek posameznika v družbi, sunek telesa v prostoru. Izpostavljamo sledove, pečate, ki jih na svoji okolici puščajo sunki posameznikov. Izpostavljamo razfragmentiranost individuuma, njegovo razpetost med socialne obveznosti in vsakodnevnosti, izpostavljamo tisti zorni kot iz katerega se stvari sestavijo v prvotni primarno arhetipsko podobo človeškega telesa kot osnovnega jedra naše vsakodnevne komunikacije. Izpostavljamo pot sledi, ki jih za sabo skozi prostor-čas vleče individuum ter izpostavljamo upočasnjevanje sunka posameznika skozi prostor-družbo-čas, upočasnjevanje individualne volje, uklonitev družbenim pritiskom, bledenje v množico.

Prikazujemo, členimo, sintetiziramo in moraliziramo kot skupina individuumov, ker smo mnenja, da je za našo generacijo to osnovna družbena celica prihodnosti, ako izberemo svetlo prihodnost.

. . . moja matrica je moje telo . . .