12. obletnica AKC Metelkova mesto / Proces Metelkova

10 September 2005 > 30 September 2005

»Dvanajst let je preteklo od zgodovinskega dogodka kulturne okupacije prostorov bivše vojašnice na Metelkovi. Danes pred nami stoji na mestu nekdanje institucionalne prisile avtonomna kulturna cona AKC Metelkova Mesto, ki po dobrem desetletju svojega delovanja še vedno predstavlja žarišče alternativne kulturno politične dejavnosti. Vendar je pomembno vprašanje, ki nam ga tovrstna urbana tvorba postavlja prav vprašanje, ne toliko njenega nastanka, aktivne liberalizacije družbenega prostora, pač pa predvsem vprašanje njenega razvoja, rasti, procesa formacije v stanje v katerem jo opazujemo zdaj.
Narava urbanih tvorb tovrstnih osvobojenih teritorijev je družbena in močno družbeno angažirana. Kje potemtakem najdejo svoje mesto vizualni umetniki? Prva vzgiba sta bila dva – aktivno deklarativen artistični krik in ob njegovem boku tisti intimni impulz iskanja rešitve prostorske stiske posameznih ustvarjalcev. Sledovi prvega so očitni. Mesto Metelkova je skozi leta svojega nastajanja dobilo svojo vizualno, od prestolnice popolnoma ločeno podobo, ki obiskovalca na vsakem koraku opozarja na prelomne dogodke, vnose kreativne energije in družbene odzive na nastala dela. Drugi pa ostaja povprečnemu uporabniku skrit. Na Metelkovi deluje okrog 50 rezidenčnih umetnikov, ki so si v okrilju Metelkova Mesta uredili ateljejske prostore.
Namen Procesa Metelkova je javnosti predstaviti predvsem ta, ne tako v oči bodeč prostorski aspekt ustvarjanja na Metelkovi. Odpiranje Mesta Metelkova javnemu pogledu se bo tako odvijalo na štirih osnovnih nivojih. Poleg salonske razstave del trenutno aktivnih metelkovskih umetnikov v galeriji Alkatraz, bo obiskovalca v hostlu celica, katerega funkcija je nezanemarljivo kažipotna, pričakal svojevrsten metelkovski umetniški portfolijo, v galeriji Kunilungus multimedijski arhiv likovnega ustvarjanja dvanajstih let Metelkove, v samem prostoru mesta pa ga bo sistem vizualnih markacij vodil po poznanih ulicah do vstopov v stavbe drugače skritih ateljejev in delavnic, ki bodo skozi september odpirale svoja vrata. Sporočilo je jasno. Izpostaviti želiva prostorske dimenzije in kvantitativni aspekt umetniške dejavnosti znotraj avtonomne cone. Javnost želiva popeljati skozi Mesto Metelkova na opazovanje že znanih posegov lokalnih in zunanjih avtorjev z zavestjo o moči in obsegu umetniške produkcije, ki se odvija za zidovi starih stavb.
Monologi, dialogi in mimogovori, prepletanja in mapiranja, selitve, vdori in združevanja so neizbežne socialne vsebine urbanega organizma znotraj katerega je odločitev za opravljanje poklica vizalnega umetnika do skrajnosti individualna a obenem z neizmernimi posledicami za celotno družbeno sfero. Točno tu se Proces Metelkova kaže kot najzanimivejši tako za obiskovalca kot za ustvarjalca. Znotraj obzidja malega mesta ni ničesar neopaženega, a obenem se mimo nas vrstijo prezrte poteze posameznikov katerih identiteta je večji del njihove prisotnosti v kolektivni udejanjenosti.«

Zoran Srdić: Korak nazaj, da bi naredili korak naprej

Za koncept razstave Proces Metelkova ob 12. obletnici delovanja Avtonomne kulturne cone – Mesto Metelkova se na prvi pogled zdi, da je velik korak nazaj. Razstava namreč ne izpostavlja nobene močne skupne ideje, kot le te, da predstavlja ustvarjalce z Metelkove in njihova dela vse od njene zasedbe leta 1993 do danes. Predstavitev razstave Proces Metelkova je razdeljena v več odsekov:
- razstavo umetniških del (artefaktov), ki jih umetniki sami povezujejo z Metelkovo;
- po enim delom vsakega avtorja na A4 listu [1] v Hostlu Celica, ki je strukturiran kot predstavitev več umetniških projektov v posameznih sobah – celicah ter drugih prostorih hostla;
- odprtjem ateljejev in delovnih prostorov na Metelkovi, kjer dobijo obiskovalci možnost pokukati v intimne prostore, v katerih se porajajo različne umetniške ideje;
- ter dopolnjujočim arhivom (v času trajanja razstave Proces Metelkova), za katerega so podatke ter dokumentacijo prispevali metelkovski umetniki sami.
Prvi trije odseki so primer razstave brez koncepta, ki bi ga sicer lahko zavili v to, da se sama umetnost – po koncu velikih ideologij, avantgardističnih in drugih umetniških gibanj ter velikih modernističnih teorij vizualne umetnosti – ne orientira več po manifestih, programih in mednarodnih gibanjih. V tem primeru ostane kustosem prepuščen izbor po intuitivnih povezavah – te so subjektivno strukturirane in kot take so drugim težko dojemljive igre asociacij. V primeru Procesa Metelkova je ta igra asociacij zbanalizirana na izbor, ki ga naredi vsak metelkovski umetnik sam (vsak zase). Pri tem je – glede na njihovo raznolikost ustvarjanja – končni izbor skupina del, ki jih povezujejo zgolj ustvarjalci, ki delujejo ali so delovali na Metelkovi. Ta omenjeni korak nazaj pa je svojevrstna odslikava samega palimpsestnega prostora mesta Metelkova, ki je skozi 12 let dobival raznoliko podobo. Stare podobe iz preteklosti so v dialogu z vedno novimi, ki jih prekrivajo in za katere ne moremo biti gotovi, da ne bodo že jutri spet drugačne.
V to strukturo vstopa arhiv Procesa Metelkova, ki je dodaten korak nazaj, saj se znajdemo med podatki o umetnikih ter neposredno ne vidimo ne njihovih del niti njihovih ateljejev. Vsaka ideja in čas, ki jo posamezen ustvarjalec porabi za ustvarjanje, se zvede zgolj na besedilni zapis.
V Sloveniji je na področju vizualnih umetnosti znanih kar nekaj primerov arhivov: hermioteka in knjižnica Moderne galerije (kot krovne institucije, ki skrbi za podatke o vizualnih umetnikih v slovenskem prostoru); projekt Moderne galerije Towards Zero Gravity; video in ostali arhivi Zavoda SCCA; ter S.O.L.A.R.I.S. (videoarhiv del študentov Akademije za likovno umetnost, ki sta ga uredila Aleš Vaupotič in Narvika Bovcon) [2]. Težava pri omenjenih projektih – razen pri zbiranih podatkih Moderne galerije ter morda projektu S.O.L.A.R.I.S. – je urejanje oziroma strukturiranje arhivov. Podatki v arhivih s tem zgubijo svojo osnovno funkcijo gole podatkovnosti in postanejo informacije ali antologija – pri slednji so ponavadi izključeni avtorji, ki morda urejevalcu ali urejevalki arhiva niso pomembni. Antologija pa ne samo, da po nekih kriterijih (lahko bi spet dejali subjektivnih) ureja gradivo, ampak se tudi postavlja nad same podatke, ki so, ko so urejeni, na nek način avtorsko zaščiteni. Tehnični in legalni aspekti brezplačnega dostopa do podatkov, v tako imenovani informacijski družbi, so s tega pogleda onemogočeni. Demokratičnost oziroma liberalnost uporabe informacij je mogoča predvsem, ko nam je omogočen dostop do golih podatkov znotraj katerih ima vsak lastno možnost orientacije. To pa pomeni sestop iz zapletene strukture informacij v osnovno telo podatkov, kar predstavlja tako imenovani korak nazaj.
Arhiv Procesa Metelkova so omogočili sami umetniki na Metelkovi, ko so dali podatke ter posodili razno gradivo (kataloge, vabila, videokasete, DVD-je, itd.). Želja je sicer, da bi se arhiv nadgrajeval – tudi s podatki o umetnikih, ki delujejo na Metelkovi, pa smo jih prezrli [3]. Zato ima vsak »prezrti« ustvarjalec možnost dopolniti tako arhiv s svojimi podatki kot samo razstavo s svojimi deli. Dobljeni podatki skozi Proces Metelkova se bodo po končani razstavi prenesli na internet, kjer bodo tvorili osnovno bazo podatkov (ime ustvarjalca, bibliografija, podatki o razstavah, fotografijo avtorja in njegovih del) ter povezave oziroma linke na strani tistih umetnikov, ki jih imajo sami. Internetni arhiv tako, kljub temu, da postane centralna baza, ostane množica podatkov, ki omogočajo lažjo orientacijo internetnim gostom. Korak nazaj k golim podatkom je minimalna meja, ki je potrebna, da bi lahko začeli urejati večjo preglednost in prepoznavnost metelkovskih umetnikov: seveda je želja, da bi se ustanovil stalen arhiv vizualnih umetnikov na Metelkovi, kjer bi se podatki o novih umetnikih dopolnjevali in seveda je končno želja tudi, da se metelkovski umetniki predstavijo tudi v kakšnem strukturiranem gradivu kot je npr. katalog. Metelkovski umetniki bi tako dokončno postali umetnine, prostor mesta Metelkova pa galerija.

[1] za katera ne moremo trditi, da so nujno umetniška – če so npr. skice – ne moremo pa trditi da so neumetniška
[2] Na prostoru same Metelkove so v stavbi Male šole začeli z zbiranjem raznih katalogov in drugih gradiv o umetnikih na Metelkovi, ki sicer nima še svoje polne uporabnosti; svojevrsten arhiv – umetniški projekt pa je ustvaril tudi fotograf Damjan Kocjančič s serijo fotografij obrazov, ki tvorijo Metelkovo in ki so bili razstavljeni po obodu zunanjega zidu Metelkove.
"[3] pri tem smo izhajali predvsem iz podatkov, ki jih je imelo KUD Mreža, izkazalo pa se je, da je na Metelkovi več umetnikov, saj si delijo ateljeje z drugimi, ki so na informacijski listi

Program:

10.09.
tradicionalna metelkovska čajanka pri Marku A. Kovačiču (stavba Pešci) - zvečer

12.09.
Otvoritev razstave Proces Metelkova v Galeriji Alkatraz ob 20h
Dogodek v projektni sobi SCCA, Metelkova 6 od 21h-24h

13.09.
Otvoritev razstave Proces Metelkova v Hostlu Celica ob 18h

14.09.
Odprti ateljeji v stavbi Garaže od 16h-20h
Video projekcije Procesa Metelkova v Klubu Gromka ob 22h (Barbara Abram, Luiza Margan, Rok K. Sieber, Robertina Šebjanič, Andrej Štular, Tanja Vujinovič in Zvonka Simčič in Jaka Železnikar, Brane Zorman in Irena Pivka)

15.09.
Odprti ateljeji v stavbi Pešci, od 16h-20h
Video projekcije Procesa Metelkova v Klubu Gromka ob 22h (Neven Korda)

16.09.
Otvoritev Arhiva Proces Metelkova v galeriji Kunilungus ob 18h

21.09.
Odprti atelje Mala Šola, od 16h-20h

22.09.
Odprtje kovinarske delavnice v stavbi Hleva od 10h do 14h

24.09.
Delovna akcija v ateljejih stavbe Hlevi od 10h naprej
Dražba umetniških del v galeriji Alkatraz ob 21h

26.09.
Odprti Ateljeji v Stavbi Lovci od 10h do 13h

30.09.
Okrogla miza o Problematiki Metelkove Menzi pri koritu ob 18h
Konec razstavnega projekta Proces Metelkova in prehod na strani interneta v želji po katalogu

Znotraj AKC Metelkova Mesto za Proces Metelkova od leta 1993 delujejo:

BARBARA ABRAM, TODORČE ATANASOV, STANE AVSEC, JOŽE BARŠI, MATEJ BIZOVIČAR, MAJA BOHAR, URŠKA NINA CIGLER, EDVIN DOBRILOVIČ, BOŠTJAN DRINOVEC, MITJA FICKO, TOMAŽ FURLAN, MATIC GOLJA, ANDREJA GOMIŠČEK, NIKOLAI JEFFS, KARMEN JAZBEC, MARTINA KIKELJ, MARKO KOCIPER, DAMJAN KOCJANČIČ, MARTINA KOČEVAR, NEVEN KORDA,  BORUT KOROŠEC, LUČKA KOŠČAK, MARKO A. KOVAČIČ, DARIJ KREUH, LADO LEBEN, GREGA LORENCI, APRILIJA LUŽAR, LUIZA MARGAN, GORAN MEDJUGORAC, SILVO METELKO, BOŠTJAN  NOVAK, LEOPOLD OBLAK, MOJCA OGRIZEK, SILVAN OMERZU, ANDREJ PAVLIŠIČ,  MIRAN PEŠIČ, IVANA PETAN, IRENA PIVKA IN BRANE ZORMAN, DEJAN PFEIFER, BOŠTJAN PLESNIČAR, BOŽO RAKOČEVIĆ, SAŠO SEDLAČEK, MIHA SEVER, ROK SIEBERER – KURI, APOLONIJA SIMON, DARJA ŠIPEC, ROBERTINA ŠEBJANIČ, ANDREJ ŠTULAR, ILIJA TERRAH, URŠA TOMAN,  TINA IN BINE, TANJA VUJINOVIČ IN ZVONKA SIMČIČ, MIHA ŽORŽ, GALERIJA ALKATRAZ, GALERIJA KUNILUNGUS, ZAVOD FORUM, ZAVOD MASKA, ZAVOD SCCA, DRUŠTVO SESTAVA, ŠKUC-LL-KLUB MONOKEL, STRIPCORE.

Razstava ob dvanajsti obletnici proglasitve kompleksa bivše vojašnice za Avtonomno kulturno cono – Mesto Metelkova želi izpostaviti refleksijo o umetnikih, ki so tu delovali in še delujejo ter vzpostaviti vprašanje o možnosti novih generacij. Proces Metelkova je umetniški in umetnostni arhiv, ki ni urejen po logiki izbire, ampak po principu informacije – vsak umetnik, ki se je izmuznil zgornjemu seznamu in je povezan z delovanjem na Metelkovi ima možnost sam dopolniti arhiv.