Damijan Kracina in Vladimir Leben / Galapagos

18 April 2006 > 06 May 2006 18. april do 6. maj 2006 v galeriji A+A, Centro Espositivo Pubblico Sloveno, San Marco 3073, Venezia.
Razstava Galapagos Damijana Kracine in Vladimirja Lebna, ki je v produkciji galerije Alkatraz je letos aprila gostila beneška galerija A+A. Kustosinja razstave je Jadranka Ljubičič.

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« (Geneza 1, 26) Od tu naprej lahko spremljamo kako se oblastniški odnos do narave z razvojem tehnologije samo še stopnjuje. Na drugi strani pa srečamo skozi zgodovino posameznike, ki so v naravi iskali tako navdih kot modrost. Zato bi lahko zapisali, »natura magistra vitae est« (Narava je učiteljica življenja). Vendar, kar velikokrat smo to, kar nam je ponujala narava skozi pretekla obdobja skušali izrabiti za svoj lasten razvoj pri tem pa venomer pozabljali nanjo. Popolna podredljivost življenja, torej živali in rastlin, pod človekov diktat.
Projekt Galapagos umetnikov Damijana Kracine in Vladimirja Lebna ustvarjalno inspiracijo črpa iz narave. Narava jima predstavlja vir za prenos stvarnega sveta v domišljijski prostor v katerem je različnost vrst podlaga za konceptualno družbeno različnost. Otočje Galapagos je eno izmed tistih otočij, ki napeljuje k določenim asociacijam. Prva asociacija je povezana z Darwinom, ki je ravno z živalskimi vrstami tega otočja izpeljal svojo evolucijsko teorijo. Drugo asociacijo pa predstavljajo tamkaj živeče endemične vrste. Njihove nenavadne prilagoditve so mnogokrat na videz bizarne, kar lahko vidimo tudi v nekakšni grotesknosti živalskega sveta obeh umetnikov, ki razstavljata. Na naravo in mesto v njej se, da gledati na dva načina bodisi s stališča gospodarja ali pa s stališča, da si zgolj njen del. To slednje se kaže tudi pri živalih Vladimirja Lebna, kjer so njegova bitja osvobojena gospodovalnega odnosa do narave. Tako njegove živali niso obremenjene z škodljivci, hipotekami in oderuškimi najemninami. Te podobe se ne ubadajo z potrebo po obvladovanju preko udomačevanja in grozečega genetskega inženiringa. Ljubka, igriva, včasih zamišljena, odtujena in humorna bitja nam tako hitro prirasejo k srcu. Damijan Kracina izhaja iz darvinističnih predpostavk evolucijskega razvoja in futurističnega pogleda na možnosti modifikacije živalskih vrst. Umetnika sta Darwinovemu nauku dodala nove dimenzije. Darwin je svojo teorijo dokazoval s primerjavo preteklosti in sedanjosti. Umetnika pa s svojo vizijo evolucije, ki se ne bo končala s homo sapiensom nakazujeta na skrito izpeljavo Darwinove teorije in tako problematizirata tudi absolutistično gospodovalni odnos človeštva do živali.

Galapagos moramo razumeti torej kot prostor, kjer je narava eksperimentirala v svoji kreativnosti. To ustvarjalnost iskanja možne evolucije in to vizijo sta prenesla v kipe in slike. Galapagos je prostor svobode, svet v konstantnem nastajanju, rezerviran za sedanje in bodoče živalske vrste.
Odmik od tega sveta v nek svet, ki ga ustvariš na novo ni zgolj pobeg temveč poskus vzpostavljanja nujne distance za razumevanje današnjega sveta. S tem tako sledita metodi, ki jo srečamo pri Moorovi utopiji, svetu Alice v čudežni deželi Lewisa Carolla, Tolkinovem opusu, Plastosih Markota Kovačiča, itn.

Jadranka Ljubičič